Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je v ljubljanski stolnici svetega Nikolaja daroval krizmeno mašo, pri kateri so duhovniki obnovili svoje obljube, blagoslovili in posvetili pa so tudi sveta olja za podeljevanje zakramentov.
V homiliji je nadškof Zore poudaril, da je veliki četrtek na poseben način praznik duhovništva in spomin na trenutek, ko je Kristus postavil zakramenta evharistije in duhovništva. Ob tem je izpostavil, da Jezus vsakega duhovnika kliče osebno, z vsemi njegovimi darovi in slabostmi, in da se polnost duhovniške podobe razodeva prav v občestvu, kjer vsak prispeva svoje posebne darove. Zato je po njegovih besedah duhovniško bratstvo nujno, saj duhovniki drug brez drugega ne morejo verodostojno pokazati, kaj pomeni biti Kristusov duhovnik.
Nadškof Zore je duhovnike spodbudil, naj ostajajo tesno povezani s Kristusom, ker je prav iz te povezanosti odvisna rodovitnost njihovega življenja in delovanja. S pomočjo podobe drevesa, ki lahko navzven ostane pokončno, znotraj pa se posuši, je opozoril na nevarnost duhovne izpraznjenosti, kadar zunanja dejavnost nadomesti globoko ukoreninjenost v Bogu. Vernike je ob koncu prosil za molitev za duhovnike in za nove duhovne poklice, tiste, ki v sebi že čutijo Božji klic, pa spodbudil, naj velikodušno odgovorijo na Gospodovo povabilo.
Homilijo nadškofa Zoreta objavljamo v celoti.
Spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji njegova ekscelenca msgr. Luigi Bianco, spoštovani bratje škofje in duhovniki, dragi bratje diakoni, dragi redovniki in redovnice, dragi bogoslovci in tudi tisti, ki v svoji notranjosti slišite Gospodov klic in se še odločate, da bi z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem odgovorili na njegovo povabilo in odšli za njim. Vse iskreno pozdravljam v naši stolnici, kjer smo se zbrali, da bi obhajali krizmeno sveto mašo, obnovili duhovniške obljube ter blagoslovili in posvetili sveta olja, s katerimi bomo ljudem delili zakramente, ki jih je Kristus zaupal v varstvo svoji Cerkvi. Iskreno se vam zahvaljujem, da z molitvijo in zakramenti posvečujete Božje ljudstvo.
Dragi bratje duhovniki. Veliki četrtek je na poseben način naš dan, dan duhovnikov in duhovništva. Jezus je pri zadnji večerji postavil zakramenta duhovništva in evharistije. Apostole, ki so bili zbrani v dvorani tega slovesnega dogodka, je sam izbral. Po dolgi noči molitve na gori k Očetu, je, »ko se je zdanilo, poklical k sebi svoje učence in izmed njih si jih je izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole« (Lk 6,13). Poklical jih je, »da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat« (Mr 3,14).
Dragi duhovniki, tudi za vsakega izmed nas se je Jezus v molitvi pogovarjal z Očetom, saj sam zase pravi, da ničesar ne dela sam od sebe, ampak to, kar ga je naučil Oče (prim. Jn 8,28). Lahko si predstavljam, da sta v tem pogovoru, polnem zaupanja in neizmerne ljubezni do vsakega izmed nas, odstrla vse kotičke naših življenj: tehtala sta talente, ki jih imamo, tehtala sta značajske poteze naših misli, presojala sta moč vere, upanja in ljubezni, ki jo nosimo v sebi – in se ozrla tudi na našo šibkost, premajhno zvestobo, sposobnost zatajitve in celo izdaje. V tem svetem pogovoru sta kot vsemogočni Oče in kot brat, ki v nas vidi prijatelje, vsakemu izmed nas odprla pot do duhovništva.
Ker smo letos v Frančiškovem letu, ko se spominjamo 800-letnice smrti sv. Frančiška Asiškega, mi ob pogledu na vse nas prihaja na misel pogovor sv. Frančiška o svojih bratih. Ko so se mu začeli pridruževati bratje, za katere je v Oporoki rekel, da mu jih je dal Gospod, ga je nekoč nekdo vprašal, kakšen je idealen manjši brat. Frančišek ni začel iskati idealnega brata, ki bi ga lahko dal za zgled popolnosti. Ne. Začel je naštevati imena bratov, drugega za drugim in pri vsakem našel lastnost, po kateri je bil dar za vse druge brate. Idealen manjši brat je preprost, kakor brat Juniper, pobožen kakor brat Egidij … Nikogar ni izpustil. Za idealnega manjšega brata so bili potrebni vsi. Vsi skupaj so oblikovali podobo idealnega Frančiškovega brata.
Ko vas gledam pred seboj in ko v mislih in srcu nosim tudi tiste, ki se nam danes niso mogli pridružiti, mi ta Frančiškova metoda oblikovanja idealnega brata živo stopa pred oči. Kako zelo prav je imel apostol Pavel, ko je Korinčanom pisal: »Glejte namreč, bratje, svojo poklicanost: ni veliko modrih po mesu ne veliko močnih ne veliko plemenitih« (1 Kor 1,26). In vendar je Bog vse nas poklical tako, da moremo vsi skupaj biti idealna podoba Kristusovega duhovnika. Zato nas je poklical takšne, kakršni smo. In zato tudi nam danes pravi: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in vaš sad ostane« (Jn 15,16).
Dragi duhovniki, potrebujemo drug drugega. Potrebujemo talente, s katerimi je Bog obdaril vsakega posebej, potrebujemo vero drug drugega, potrebujemo pobožnost drug drugega, potrebujemo molitev drug drugega; potrebujemo pa tudi besedo drug drugega, potrebujemo pozornost drug drugega, potrebujemo spodbudo drug drugega, potrebujemo tudi opomin drug drugega. Drug brez drugega temu svetu in Božjemu ljudstvu, h kateremu smo poslani, ne moremo pokazati, kaj v resnici pomeni biti duhovnik in kakšen je v resnici duhovnik Jezusa Kristusa.
Vem, da so razlike med nami včasih lahko moteče. Posamezna poteza ali dejanja mojega brata duhovnika me lahko motijo. To bomo težko presegli drugače, kot da se bomo stalno spominjali, da je mene poklical Jezus Kristus in da je tudi njega poklical Jezus Kristus, da bi kot duhovnika – ne nujno na isti župniji ali v istem pastoralnem poslanstvu, pa vendarle po dva in dva, kakor je pošiljal apostole, temu svetu prinašala evangelij. Prepričljivo to lahko uresničujeva skupaj, nikakor ne vsaksebi. Isti Jezus Kristus je poklical oba; kot smo slišali v berilu iz preroka Izaija, naju je Gospod mazilil in naju poslal, da oznaniva blagovest ubogim, da poveževa strte v srcu, da oznanjava leto Gospodove milosti (prim. Iz 61,1-2).
Zato je za moje duhovništvo in za naše duhovniško bratstvo tako pomembno, da nikoli ne pozabimo, kdo nas je poklical in kdo nas je poslal; kdo nas je vzel izmed ljudi in nas postavil za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, kot pravi pismo Hebrejcem (prim. Heb 5,1).
Predvsem pa se moramo zavedati, da samo tesna povezanost z Njim, ki nas je poklical in poslal, omogoča in zagotavlja polnost našega življenja in rodovitnost našega delovanja. Nedavno je papež Leon nagovoril skupino bogoslovcev, ki jim je med drugim povedal tudi zanimivo in zelo zgovorno podobo iz dogajanja v naravi, da bi jih navdušil za to, da bi poskrbeli za nadnaraven pogled na stvarnost. Ta pogled pomeni, da prepoznamo Božje delovanje v konkretnih dogodkih vsakega dneva. Ta nadnaravni pogled duhovnika vedno odpira za Božjo bližino in njegovo delovanje v vsakdanjih okoliščinah in mu zato pomaga, da sprejema konkretne življenjske odločitve.
Papež je potem povedal modrost, zgled, vzet iz življenja: in sicer, da drevesa »umrejo stoje«; ostanejo pokonci, ohranijo svoj videz, vendar so v notranjosti že suha.
Nekaj podobnega se lahko zgodi z duhovnikom in sploh z vsakim kristjanom, kadar se rodovitnost zamenja z intenzivnostjo dejavnosti ali z zgolj zunanjo pozornostjo za oblike, kadar v ospredje stopi videz. Duhovno življenje namreč ne rodi sadov s tem, kar se vidi, ampak s tem, kar je globoko zakoreninjeno v Bogu. Ko to korenino zanemarimo, se vse posuši od znotraj, dokler tiho ne »umre stoje«.
Sveto pismo to izrazi s preprosto podobo v Prvem psalmu, ko opisuje pravičnega kot »drevo, zasajeno ob potokih voda, ki bo dalo sad ob svojem času in njegovo listje nikoli ne ovene (v. 3). Rodovitno ni zato, ker bi ne bilo težav, ampak zaradi kraja, kjer poganja svoje korenine. Veter, zima, suša ali obrezovanje so del njegove rasti, vendar ga ne vihar in ne suša ne uničita, kadar so njegove korenine globoke in blizu izvira.
Zato vas, dragi bratje duhovniki, vabim in spodbujam, da v sebi ohranjamo ta nadnaravni pogled na svet in kar se v njem dogaja. Naše duhovno oko bo ostalo bistro in jasno, če bomo ostajali z njim in pustili, da nas oblikuje od znotraj; če bomo videli Boga in spoznavali, kako deluje v mojem življenju, v življenju ljudstva in v življenju tega sveta.
Ta notranji pogled nas bo vodil do spoznanja, da najprej mi sami, potem naši ljudje in končno tudi ves svet potrebujemo evangelij, ki nam ga izroča Jezus, da bi ga ponesli do konca sveta. Vse drugo se lahko zdi učinkovito, močno, prepričljivo, vendar na koncu koncev ostane kratkega diha, kakor trava, ki »zjutraj vzcvete in požene, zvečer ovene in usahne,« kakor pravi psalmist (Ps 90,6). Če bomo rasli ob vodah Božje besede in pili iz milosti molitve in zakramentov, naše duhovniško življenje ne bo presahnilo, naš nadnaravni pogled bo ostajal čist in vsebina našega oznanjevanja ne bo podlegla všečnosti naše pameti ali ljudi, h katerim smo poslani, ampak bomo zajemali iz Boga in iz izročila Cerkve in to prenašali tistim, ki hrepenijo po besedah upanja in odrešenja.
Vabim pa tudi vse tiste, ki v sebi čutite Božje povabilo, da tudi vi pijete iz teh studencev nadnaravnega pogleda, ki vam bodo pomagali odkriti, kam vas Gospod kliče. V moči teh spoznanj boste brez strahu in oklevanja odgovorili Bogu na njegov klic. Svet potrebuje vaše oznanjevanje in Cerkev potrebuje vašo velikodušnost.
Tudi vas, dragi bratje in sestre verniki prosim, da ne nehate moliti za svoje duhovnike in za duhovne poklice. Mariji, Materi Cerkve in Kraljici duhovnikov pa izročam vse nas s prošnjo, naj nas vodi k svojemu Sinu, ki nas ljubi do konca in nas s svojo ljubeznijo odrešuje. Amen.
Tekst: povzet po spletni strani katoliska-cerkev.si
Foto: p. Robert Bahčič