Čas pričakovanja, advent, se je prevesil v čas praznovanja. Rojstvo Odrešenika je razlog za veselje. Veselje je bilo tudi videti, da so skozi ves večer romarji prihajali v baziliko Marije Pomagaj in jo do polnočnice dodobra napolnili. Pred polnočno sveto mašo so glasbeni program pripravili trije mladi glasbeniki: Ana in Borut Zupan in Katarina Gaber.
Somaševanje polnočne svete maše je vodil gvardijan frančiškanskega samostana Brezje, p. Tadej Inglič. Ob njem so somaševali: p. Robert Bahčič, p. Viktor Papež, p. David Šrumpf ter g. Pavle Juhant. Na koru je sveto mašo z glasbo obogatil domači pevski zbor, pod vodstvom ga. Marjetke Anderle.
Pater Tadej Inglič je v pridigi spregovoril o doživljanju in pomenu Božiča: “Ko se bližamo zaključku svetega leta, smo se kot romarji upanja v adventnem času srečevali s prerokom Izaijem, z Janezom Krstnikom, Jožefom in Marijo.
Jezus se je rodil v družini. Koliko vsega se zgodi pri nas doma. Kolikokrat bi verjetno želeli, da našega očeta, mame ali otroka za nekaj časa ne bi bilo ob nas, ker je življenje težko, ker si ga otežujemo s tem, da nismo pripravljeni drugih sprejemati takšnih, kot so, ker si tudi nismo pripravljeni odpuščati. Obhajamo Božič. Sedaj imamo priložnost, da postane naše življenje drugačno, da damo prostor Jezusu, ki se bo vsak dan rodil v naših srcih in naših družinah. Zato je Božič tudi družinski praznik, ko občutimo in doživimo, kako lepo je, da nam Bog podarja druge ljudi s katerimi lahko živimo.
To noč pa se posvetimo Jezusu. On je svetloba, ki sveti v temi in tema je ne premaga. Mnogim se je zdel kot drugi ljudje. Pa je bil spočet po Svetem Duhu, rodil se je iz uboge žene, ki so jo, ker je bilo veliko gostov odrinili in je rodila v hlevu med živino. O čudovita skrivnost, zgodaj razodeta – že ob rojstvu je zavrnil dobrodošlico sveta!
Ne ni hotel biti dolžnik temu svetu za udobje, pomoč ali priznanje, kajti svet je bil ustvarjen po njem, a svet ga ni spoznal. Prišel je kot dobrotnik in ne kot gost. Pristopimo v tem času s strahospoštovanjem in ljubeznijo k njemu, v katerem prebiva vsa popolnost in iz katerega smemo to popolnost prejeti. Pridimo k Posvečevalcu, da bi bili posvečeni. Pridimo k njemu, da bi se učili svoje dolžnosti in prejeli milost, da jo spolnimo.
To je še poseben čas milosti. Prihajamo, da bi videli in izkusili Božje usmiljenje. Stopamo predenj kot nemočni, kakor kadar so k njemu prinašali bolne na posteljah in nosilih, da bi bili ozdravljeni. Prihajamo, da bi bili zaceljeni. Prihajamo kot majhni otroci, da bi se hranili in poučevali, kakor novorojeni, ki hrepenijo po pristnem duhovnem mleku, da bi po njem zrasli v odrešenje. To je čas nedolžnosti in čistosti, krotkosti, blagosti, zadovoljstva in miru. Kristus prihaja ob drugih časih v oblačilih, prepojenih s krvjo, a zdaj prihaja k nam v popolni spokojnosti in miru. Vabi nas, da se veselimo v njem in ljubimo drug drugega (sv. Janez Henrik Newman).
Božič lahko v polnosti doživimo le, če smo sposobni otroško preproste in zaupne vere. Take vere, s kakršno so se Božjemu novorojencu približali betlehemski pastirji. Nobeno naključje ni, da se je učlovečeni Bog najprej razodel njim, ki so živeli čisto na robu družbe in predstavljali njen najnižji sloj. Že tedaj se je začela uresničevati Jezusova beseda: Zadnji bodo prvi in prvi zadnji. In njegova druga beseda: Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.
V naš nadzemski dom bomo torej prišli samo, če se na zemeljskih potih znamo otroško predano in iskreno bližati Bogu in sočloveku.
Božje rojstvo je zato za nas povabilo k prerojenju srca. K prerojenju za dobroto, ljubezen, plemenitost, resnicoljubnost, poštenje, potrpežljivost, spravljivost in nesposobnost za kakršno koli hudobijo – skratka za življenje, ki je skladno z dostojanstvom in veličino Božjih otrok.
Božič je praznik Božje solidarnosti z nami ljudmi. Bog nam je postal v vsem enak, razen v grehu. Božji Sin si je privzel človeško naravo, da bi mogel trpeti in umreti za nas. Božična luč bi ne svetila tako močno, če bi ne bilo za njo vstajenjske velikonočne luči. Jezus se je rodil zato, da nas pobota in pomiri, spravi in zbliža s svetim Bogom po poti trpljenja. Zavestna hoja po tej poti bo tudi nas pripeljala do čudovitega cilja – do poveličanega življenja v Božjem naročju.
Marija je sprejela Božje povabilo in nanj odgovorila: zgodi se. Sveti Duh je vstopil v Marijo, ne da bi to Ona občutila, Ona ga je sprejela. Na ta dan je Marija postala za nas nebo, ki nosi Boga, pravi sv. Efrem Sirski.
Vsak Božič naj nas najde vedno bolj podobne njemu, ki je ob tem času zaradi nas postal otrok: ponižnejše, bolj svete, bolj ljubeče, bolj vdane, srečnejše in bolj prežete z Bogom.
To je naše upanje, ki se ga danes veselimo, ker je Bog prišel na svet.” Je pridigo zaključil p. Tadej Inglič.
Pripravila: AEF