“Zaradi neubogljivih Nazarečanov se je Jezus odločil nadaljevati svoje delo drugod. Jezusov nauk ni krajevno ali časovno omejen. Zato si izbere sodelavce, ki bodo nadaljevali njegovo delo. Določa jim tudi vsebino poslanstva in način, kako naj ga posredujejo. Že v Stari zavezi vidimo, da Bog deluje v povezanosti s človekom.
Preroka Amosa pokliče v preroško službo. Amos je pastirček in nebogljen, a postane nosilec božjega sporočila. Ni si sam izbral poslanstva in si ga izmislil, ampak je sledil božjemu klicu.
Jezus je svoje učence poklical trikrat. Prvič ob jezeru, ko so lovili ribe in jim pove, da jih bo naredil za ribiče ljudi. Drugič jih je poklical k veri, da bi verovali, da je ob Božji Sin, ki ga je poslal Oče. Tretjič jih pokliče ko jih pošlje na poslanstvo, da oznanjajo evangelij in jim da oblast nad nečistimi duhovi.
Pošilja jih po dva in dva, da bi si med seboj pomagali, da bi pričali za medsebojno ljubezen, ki jo oznanjajo drugim. In če sta dva, obstaja tudi tretji: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20) Pred vsakim poslanjem pa so se učenci naučili biti z Jezusom. To velja tudi za nas danes, če želimo biti njegove priče v svetu. Biti z Jezusom pomeni, da se mu pustimo preoblikovati, potem ga bomo oznanjali z življenjem in besedo. Tako kot Jezus, oznanjal je le to, kar je videl in slišal pri svojem Očetu, tako tudi mi, oznanjamo lahko samo to, kar smo se naučili pri njem. Živ odnos z Jezusom je naša hrana. Apostoli so Jezusovi poslanci, ne oznanjajo sebe, ampak tistega, ki jih je poslal, Jezusa.
Preden jih pošlje jim da še eno naročilo, naj ničesar ne jemljejo s seboj. Smisel tega naročila je, naj se učenci pri svojem delu in oznanjevanju ne zanašajo na zemeljska sredstva, ampak naj popolnoma zaupajo Jezusu, njegovi moči in pomoči od zgoraj. Materialne stvari so pomembne, niso pa najpomembnejše. Apostol se bi ustrašil vsega tega pomanjkanja, če ne bi vedel kdo ga pošilja. Najvažnejše je vera v Boga, v njegovo Previdnost in popolno zaupanje v Božjo besedo.
Nas Gospod kliče k sebi, v polnost življenja. Mi moramo začeti pri sebi in v svojem srcu premagovati hudo z dobrim, premagovati svojo jezo, nevoščljivost ter najti dobre in sočutne besede, ki bodo govorile o božjem, o tem kar je večno. Mi si moramo prizadevati za rast v svetosti o tem nam govori apostol Pavel v drugem berilu: Bog nas je izvolil v Kristusu, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. Prav na ta način utiramo pot, po kateri Bog prihaja med nas.
Apostol Pavel posebej poudari osredinjenost v Kristusu in pokaže, kako se je uresničil blagoslov, in sicer v štirih delih, od katerih se vsak začenja z besedami »v njem«. Le-te se nanašajo na Jezusa Kristusa. »'V njem’ nas je Oče izbral še pred stvarjenjem sveta; 'v njem’ smo po njegovi krvi prejeli odrešenje; 'v njem’ smo postali dediči, bili vnaprej določeni, da smo 'hvala njegovega veličastva’; 'v njem’ vsi, ki verujejo v evangelij, prejmejo pečat Svetega Duha.« Na koncu jih Jezus opomni, da obstaja tudi možnost, da jih v kakšnem kraju ne bodo sprejeli. S tem jih že kaže svojo lastno pot, pot zavrnitve in križa. Prav križ mora vzeti na svoja ramena vsak oznanjevalec in se po njem učiti biti Jezusov učenec.
Naj nam ob strani in pri vseh naših prizadevanjih za življenje po evangeliju stoji s svojo priprošnjo Devica Marija.” Je v pridigi na 15. nedeljo med letom dejal p. Robert Bahčič, rektor bazilike Marije Pomagaj.

Pripravila: AEF

Fotografije