Začetek pobožnosti do Srca Jezusovega najdemo v Svetem pismu, kjer je govora o Jezusovem srcu in njegovi ljubezni. Jezus sam je tisti, ki svoje srce predstavi kot središče miru in okrepčitve. Pravi takole:
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28-30). Tudi pri Janezu beremo, kako je Kristusovo srce bilo prebodeno in da sta takoj pritekli kri in voda. (Jn 19,34).

O slovesnem prazniku Srca Jezusovega je v pridigi na 10. nedeljo med letos spregovoril rektor bazilike Marije Pomagaj, dr. p. Robert Bahčič: “Že 2000 let se kristjani obračamo na Jezusovo prebodeno in odprto Srce, ki je vir neskončne Kristusove ljubezni. Čaščenje Srca Jezusovega je bilo prisotno že od prvih stoletjih krščanstva naprej. Cerkveni očetje so učili, da je skrivnost božje ljubezni začetek in višek tako učlovečenja kot odrešenja. Posebej se je pa razširilo v 17. stoletju po delih sv. Janeza Eudesa ter zlasti po francoski redovnici sv. Marjeti Mariji Alakok iz mesta Paray-le-Moniala v Franciji. Okoli leta 1675 je imela več videnj, v katerih jo je Jezus nagovarjal in ji razkril svoje srce, ki je gorelo v ljubezni do vseh ljudi. Pri tem ji je Jezus tudi naročil, da je treba uvesti nov praznik, posvečen njegovemu srcu. Ker se je čaščenje zelo hitro razširilo po vsej katoliški Cerkvi, je papež Pij IX. leta 1856 praznik Srca Jezusovega razširil na vso Cerkev.
15. maja 1956 je papež Pij XII. izdal okrožnico o Srcu Jezusovem z naslovom »Z veseljem boste zajemali vodo iz Odrešenikovih studencev«. Ko je ta cerkveni dokument izšel, je bilo že živo čaščenje Srca Jezusovega. Marsikje so obhajali prve petke z veliko udeležbo ljudstva, mnoge družine so bile posvečene Srcu Jezusovemu. Tudi v Sloveniji.
Leta 1923 (26. avgusta), torej pred 90 leti, je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič posvetil ves slovenski narod Srcu Jezusovemu. Po drugi svetovni vojni se je na to malo pozabilo in zato so na pobudo, ki je prišla iz vrst laikov, duhovnikov in redovnikov, slovenski škofje 17. novembra 1998, pred 15 leti, povabili družine in posameznike v okviru župnij, da se posvetijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu.”
“Ne smemo pozabiti, da se je Cerkev rodila iz Jezusovega prebodenega srca ter da iz tega prejema Svetega Duha in zakramente. Prav posvečujoča ljubezen Jezusovega Srca je življenje Cerkve. Ravno na podlagi tega lahko jasneje razumemo besede iz Apostolskih del: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša« (Apd 4,32).
Tisti, ki se bodo posvetili Jezusovemu Srcu in bodo v skladu s to posvetitvijo tudi živeli, lahko računajo na njegovo posebno pomoč v življenju in ob smrti. Jezus je sv. Marjeti Mariji Alakok obljubil: »Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga bodo ljubili in častili ter se mu izročili v posebno varstvo. Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.«
Ljudje smo po naravi sebični, usmerjeni na svoj jaz. Stalno se vrtimo okrog sebe, okrog svojih želja, načrtov, zahtev, skrbi, potreb. Pri posvetitvi Srcu Jezusovemu in Marijinemu pa smo spodbujeni, da se po Mariji usmerimo stran od sebe k Jezusu. Če v soglasju s posvetitvijo tudi živimo, se bomo rešili sebičnosti. Jezus in Marija se bosta zavzela za nas in nam odvzela naše odvečne skrbi. V to moramo biti popolnoma prepričani. S posvetitvijo jima izročamo svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine. Lahko bi rekli, da svoj pogled dvignemo stran od sebe in zremo v božje srce; vemo namreč, da je Bog tisti, ki zre na nas, bdi nad nami. Tako bomo deležni miru, veselja, zaupanja.
V 16. stoletju si je nek novinec iz frančiškanskega reda močno želel videti nebesa ter svojega ustanovitelja in kaj sploh tam počne. Prosil je Marijo, ki jo je zelo častil, naj mu izpolni željo. In nekega dne je bil uslišan. Marija ga je pripeljala v nebesa in mu rekla, da lahko mirno poišče ustanovitelja svojega reda sv. Frančiška. Z veseljem se je odpravil na delo ter preiskal nebesa po dolgem in po čez, a sv. Frančiška ni našel. Našel je vse ostale ustanovitelje najrazličnejših redov, a Frančiška ni bilo nikjer. Postal je žalosten. Spraševal se je, če je Frančišek sploh v nebesih in zakaj ga ni našel. Žalosten se odpravi k Mariji in ji potoži o svoji stiski. Marija pa ga pelje k svojemu Sinu Jezusu. Novinec takoj ogovori Jezusa in mu pravi: »Kako to, da tukaj ni mojega, ki te je tako imel rad?« Jezus se mu je samo nasmehnil. Nekaj časa ga je gledal, potem pa je z desnico pokazal na svoje srce, ga odprl in tam notri, v Jezusovem srcu, je novinec zagledal sv. Frančiška. Obraz se mu je spremenil v veselje in ni mogel spregovoriti ničesar, le strmel je v Jezusovo srce. Jezus pa mu je
rekel: »Če me boš tudi ti tako ljubil in živel po mojem evangeliju, kakor je to delal Frančišek, boš tudi ti našel svoje mesto v mojem srcu.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije