“Ta dva dogodka vsebujeta dva nivoja branja. Najprej čisto fizični nivo: Jezus se skloni nad človeško trpljenje in ozdravi telo. Nato je duhovni: Jezus je prišel ozdravit človekovo srce ter podarit zveličanje, za kar zahteva vero Vanj.” (misli papeža Benedikta XVI.)

Tudi na vročo zadnjo junijsko nedeljo se je pri Mariji Pomagaj zbralo veliko romarjev. Osrednjo romarsko sveto mašo je na trgu pred baziliko ob 10. uri daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič.
V pridigi je spregovoril o božji besedi 13. nedelje med letom: “Današnji evangelij nam predstavi dve najbolj dramatični situaciji, s katerima se človek redno srečuje: smrt in bolezen. Gre za dve ženski: ena na začetku svojega življenja, druga na koncu dolgega trpljenja, ki jo izčrpava. Ne eno ne drugo ljudje ne morejo več rešiti. Toda tako eno kot drugo bo rešilo delovanje moči, ki izhaja iz Jezusa in vere: za ženo njena lastna vera, za deklico pa vera njenega očeta. Zanimivo je, da je deklica stara dvanajst let in da ženska trpi že dvanajst let. Ta številka ni podana naključno. Število dvanajst je pri Judih pomenilo polnost in prihod božjega kraljestva. Spomnimo se, da je Jezus svojo prvo prerokbo izrekel pri dvanajstih letih: »Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala. Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Lk 2,48-49
Jezus izbere dvanajst apostolov, ki jih postavi za temelje Cerkvi.
Ostanek dvanajst košar kruha, s katerimi Jezus nahrani svoje učence. In konec časov simbolizira dvanajst vrat nebeškega Jeruzalema. Tako kot je žena iz Razodetja (podoba Marije, Cerkve) okronana z dvanajstimi zvezdami (Raz 12,1). In kot vemo, da dan za Jezusa šteje dvanajst ur: Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta« (Jn 11,9). Razumemo, da naša dva čudeža nista preprosti dejanji usmiljenja, ampak da skrivata razodetje.
Jezus prosi le dvoje: »Ne boj se, le veruj«. Toda kako se je mogoče ne bati, ko je smrt vstopila v mojo hišo in vzela najdražje? Po Jezusovih besedah nasprotje strahu ni pogum, ki ga je težko najti v globini duše, ampak vera: Veruj še naprej. Kaj pomeni imeti vero?
Svetopisemska vera je, da je Bog Bog živih in ne mrtvih, »da Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje.« (Mdr 1,13-14) Jezusovo ozdravljenje nam govori, da niti bolečina, niti smrt nimata zadnje besede in s smrtjo ni vsega konec.
Samo Jezus je tisti, ki lahko vse ozdravi, nihče drug. Bolna žena je izbrala Jezusa in se v množici zrinila do njega in se dotaknila roba njegove obleke. Tudi mi se vedno znova oklenimo Jezusa in gojimo z njim domačnost. Pustimo, da Jezus pogleda v naše srce in ga ozdravi.
In mi, ki se v evharistiji ne le dotaknemo plašča, ampak ga prejmemo v telesu in krvi, ga celo »pojémo« ... ali res verjamemo, da se nam On podarja v tistem koščku kruha? Ali verjamemo, da nas lahko »ozdravi« od naše žalosti, sebičnosti, dolgočasja, vseh naših negativnih občutkov ali vedenja?
Jezus se skloni nad človeško trpljenje in ozdravi telo. V ozadju pa je tudi duhovno ozdravljenje. Jezus je prišel ozdravit človekovo srce ter podarit zveličanje, za kar zahteva vero vanj. Za ozdravitev bolezni mora iti moč iz njega, pri Luku se to dogaja pri vseh ozdravljenjih, Jezus se imenuje življenje. To življenje mora izlivati svoje moči, da oživlja omrtvelo ali onemoglo. Ob tem lahko razumemo trditve prvega berila, da Bog ni naredil smrti. Kraljestvo smrti nima oblasti na zemlji, zakaj pravičnost in poštenost sta neumrljivi.
Navzočnost smrti na svetu se pripisuje nevoščljivosti hudega duha. Modri razlikujejo naravno smrt in duhovno smrt. »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje.«
Prosimo Devico Marijo, naj spremlja na našo pot vere ter naše prizadevanje za konkretno ljubezen, posebej do tistega, ki je v stiski in hkrati jo prosimo za materinsko priprošnjo za naše brate in sestre, ki trpijo na telesu in v duhu.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije