V ponedeljek, 29. januarja 2024, je v Gospodu zaspal p. Polikarp (Anton) Brolih, frančiškanski duhovnik. Na tem svetu je živel 100 let in dva meseca, Bogu je služil v serafinskem redu 83 let in pet mesecev, duhovnik je bil 74 let.
Pater Polikarp Brolih se je rodil 5. decembra 1923 v Zgornji Beli, v župniji Preddvor. Pri krstu so mu dali ime Anton. Ko je 1. septembra 1939 vstopil v noviciat Slovenske frančiškanske province sv. Križa je dobil ime Polikarp. Leto noviciata je preživel v Kamniku, čas študija, vojn in nekaj kaplanskih let pa v Ljubljani-Center, do leta 1951. Slovesne zaobljube je naredil 1. januarja 1949 in 18. decembra istega leta prejel mašniško posvečenje po rokah škofa Antona Vovka. Med letoma 1974 in 1983 je bil provincialni minister Slovenske frančiškanske province sv. Križa, za provinciala je bil izvoljen ponovno med letoma 1992 in 1998. Po službovanju v Nazarjah je leta 2007 prišel na Brezje k Mariji Pomagaj, kjer je služboval do odhoda h Gospodu.
Od patra Polikarpa Broliha smo se danes, v četrtek, 1. februarja, ob 12. uri poslovili s pogrebno sveto mašo, ki jo je v baziliki Marije Pomagaj daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Ob njem so somaševali številni duhovniki, med drugimi tudi provincial, p. Marjan Čuden, upokojeni novomeški škof msgr. Andrej Glavan, rektor bazilike Marije Pomagaj, p. Robert Bahčič ter gvardijan samostana, p. Krizostom Komar, ki je v uvodu v sveto mašo pozdravil prisotne duhovnike, sestre redovnice, sorodnike ter druge zbrane romarje: »Zbrali smo se pri sv. maši, da izrečemo velik HVALA dobremu Bogu za p. Polikarpa, ki ga je kar dobrih 100 let ohranjal pri življenju na tem svetu, kjer je kot duhovnik služil Bogu 74 let. Koliko milosti je bilo podarjenih po besedah in rokah patra Polikarpa ve samo dobri Bog; čutili smo jih, saj so nas osvobajanje in krepile. Hvala Vam dragi Polikarp za vašo neumorno zvestobo dani obljubi in hvala za Vaše požrtvovalno služenje in darovanje. Spočijte se pri Bogu, med angeli in svetniki v bližini Božje Matere Marije.«
V pridigi je o življenju in delu patra Polikarpa spregovoril provincial, p. Marjan Čuden. Uvodoma je predstavil življenjsko pot patra Polikarpa, v nadaljevanju spregovoril o svojih osebnih srečevanjih s patrom Polikarpom: »Njegovo oznanjevanje je bilo polno življenja. V pridige ni polagal samo besed, ampak svojo vero, posvečenost in ljubezen. Ni maral govoriti, ne da bi se prej podal v Božje srce. Njegova pridiga ni bi bila črka. P. Polikarp je živel za druge in je znal voditi k Resnici z besedo, ki jo oznanjala z očetovsko držo. Bolj kot z besedo je pridigal z dušo. V nagovorih se je sem in tja ponavljal, ampak je govoril tako ponotranjeno in sveže, da so se nam njegovi stavki, čeprav že večkrat slišani, vsakič zdeli novi.«
Pred leti sem ga ob vizitaciji vprašal: »Ali še zmorete spovednico?« Odgovoril je: »Tam so živi ljudje. Spovedovanje je moje najlepše delo. Vesel sem, da mi je Bog dal pravico, da lahko rečem: 'Odpuščeni so ti tvoji grehi, pojdi v miru.’ V spovednici je potrebno vsakega človeka sprejeti z veliko dobrohotnostjo in evangeljsko ljubeznijo naj bo tak ali drugačen, imeti čas zanj, ga skušati razumeti. Spovedovanje je dar in spovednica je delo, ki ga vodi Bog«.
V enem izmed pogovorov mi je dejal: »Zaupam v Marijino pomoč. Ko je bila mama z mano noseča, me je izročila Božji Materi. Vedno sem častil Marijo. Marija ni po tepihu prišla v nebesa, zato tudi jaz sprejemam svoj križ. Križ v življenju kristjana ima pečat blagoslova, če ga nosi skupaj z Bogom. Tudi če bi hodili po tebi, moraš nase vzeti križ. To razume samo duša, ki iskreno hrepeni po Bogu«.
Ob zaključku pridige je p. Marjan Čuden prebral pismo generalnega ministra reda manjših bratov, brata Massima Fusarellija. Med drugim je zapisal: »V svojem dolgem življenju je neutrudno služil našemu redu in vaši provinci. Med svojim službovanjem je pustil neizbrisen pečat. Zdaj, ko se je zemeljsko življenje p. Polikarpa v Marijinem svetišču pod Triglavom sklenilo, smo ob pričevanjih bratov, ki so mu v zadnjih tednih stali ob strani in ga spremljali v zadnjih urah, prepričani, da je njegova duša našla mir in njegovo srce sedaj živi tisto kar je upalo.«
»P. Polikarp je rekel: »Veš, nikoli si nisem mislil, da bom dočakal sto let. Lepo je živeti. Življenje je Božji dar, a glede smrti sem miren. Na koncu ni jama, ampak Božja roka«. P. Polikarp, naj vas Bog, ki vas je, kakor verujemo, sprejel ob prihodu v ono življenje, vso večnost drži v svojem objemu. Počivajte v miru.« Je pridigo zaključil provincial, p. Marjan Čuden.
Pogrebne svete maše so se udeležili številni bratje frančiškani, duhovniki, redovnice in redovniki, pa tudi upokojeni novomeški škof Andrej Glavan. Sožalje je rektorju svetišča p. Robertu Bahčiču izrazil tudi kardinal Franc Rode. Zapisal je, da je bil p. Polikarp svetel zgled čistega ponižnega stoletnika, ki je zvesto hodil po poti Asiškega Ubožca. »Naj nas navdihuje in bodri na naši poti skozi čas, v zvestobi Kristusu in njegovi Cerkvi,« je ob smrti p. Polikarpa Broliha zapisal kardinal Rode.

Pater Polikarp je rad spovedoval in usmerjal, vsak trenutek njegovega življenja je bil zaznamovan z ljubeznijo do drugih. Vedno znova se je zahvaljeval za pomoč in skrb, ki so mu jo naklanjali vsi, ki so ga srečevali. »Kar korajžno«, so bile besede, s katerimi je p. Polikarp tako rad nagovarjal vsakega, ki ga je srečal. Bil nam je navdih ter spodbuda, vsak trenutek z njim je bil poln veselja in radosti.

Spoštovani p. Polikarp, spočijte si pri Gospodu. Ob zadnji skupni večerji v samostanski obednici, dan po praznovanju vaše 100-letnice, ste nas zapustili z besedami: »Oprostite, grem počivat, da bom frišn, ko bomo šli plesat.« Prepričani smo, da se boste odpočili pri Gospodu in upamo, da bomo nekoč tudi skupaj zaplesali ob zvokih nebeških harf …

Pripravila: Andreja Eržen Firšt
Fotografije: Janez Kotar

Fotografije