“Božja besede današnje nedelje je zelo skrbno izbrana, da bi začutili, kaj je v našem življenju najpomembnejše. Na koga se zanesti in čigave priče naj bi bili v svetu.
Zgodba o Eliju in vdovi iz Sarepte govori o veličini Stare zaveze. Gre za pokorščino o življenju in smrti. Prerok od vdove zahteva zadnji grižljaj. Tega ne zahteva osorno, ampak uporabi besedo, ki jo Bog velikokrat uporablja, ko nagovarja preplašene ljudi. Začenja z besedo:
Ne boj se! Potem pride naročilo, ukaz: “Ne boj se; pojdi in pripravi, kakor si rekla, vendar naredi iz tega najprej meni kolaček in mi ga prinesi; sebi in svojemu sinu pa ga boš pripravila potem.”
Temu ukazu sledi tudi božja obljuba: Kajti tako govorí Gospod, Izraelov Bog: “Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dne, ko bo Gospod poslal dež na zemljo.”
Vdova, v pokorščini, postavi svoje življenje na kocko, pred obljubo, ki jamči življenje obema.
Oče, kot smo brali v drugem berilu, je na darovanjski oltar položil najdražje, vse kar je imel, svojega Sina, da bi odvzel naše grehe. Tu gre zopet za Sinovo pokorščino in zaupanje Očetu, da bo vstal tretji dan.
Vdova v evangeliju je vse storila prostovoljno, in koliko je vrgla ni vedel nihče razen Jezus. Jezus vidi v srce, vidi namen, vidi žrtev in to blagoslovi.
Dve podobi: paziti se je potrebno pismoukov, lažnih učiteljev, ki so pravzorec temeljnega greha, ki se postavljajo na mesto Boga. Druga podoba pa govori o popolnem zaupanju v Boga in za tempelj, ki bo kmalu porušen, da vse, kar ima. To je tempelj Jezusa samega, ki se bo kmalu daroval na križu, vse je izročil v Očetove roke, tako tudi da vdova in zato je tudi ona naš učitelj, vzor popolnega zaupanja in vere v Boga.

Pri vdovi, ki je vrgla dva novčiča, se ne zgodi noben čudež, kakor pri vdovi iz Sarepte. Bog vsega ne povrne vsega že na zemlji, ampak glavno plačilo prihrani za večnost. Uboga vdova je sebe izročila v Božje roke. Pismouki, farizeji so darovali svoje darove, niso pa dali samih sebe.
Obe vdovi nas učita, da tudi v svojih težavah ne prezremo stisk drugih. Učita nas zaupanja v Boga, v njegovo pomoč. To pa zahteva vero. Obe sta darovali vse kar sta imeli in svoje življenje položili v Božje roke.
Naj nam bo Devica Marija velika priprošnjica, da bi se tudi mi znali, po
njenem zgledu, popolnoma izročiti v Božje roke.” Je v pridigi osrednje romarske svete maše v baziliki Marije Pomagaj dejal rektor, p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije