Društvo Gibanje za življenje ob začetku Tedna za življenje vsako leto vabi k sveti maši v baziliko Marije Pomagaj. Uro pred sveto mašo so pripravili molitev, somaševanje ob 16. uri je vodil g. Anže Cunk, novi duhovni vodja Gibanja za življenje. Ob njem so somaševali p. Viktor Papež, g. Ivan Napret, župnija Šmartno ob Paki, g. Miro Bergelj, župnija Radeče, g. Matej Dečman, župnija Trbovlje ter g. Janez Jasenc, župnija Svibno.
“Poklicani smo v življenje. Na splošno je “biti poklican” izraz zaupanja od nekoga, ki nas je poklical. Še toliko bolj to velja, ko gre za vprašanje življenja. Poklicani smo od Njega. Običajno smo ljudje, kljub morebitni negotovosti ob neznanem, ponosni in veseli, ko oz. če smo izbrani in poklicani. Žal pa živimo v času, ko nam zagovorniki kulture smrti na nek način jemljejo pravico do izražanja veselja do življenja. Še posebej, ko gre za javno podporo življenju, ki je komaj spočeto ali ko gre za preizkušano, trpeče ali poslavljajoče se življenje.” So ob tednu za življenje zapisali v Gibanju za življenje.
G. Anže Cunk je v pridigi spregovoril o veselju do življenja: “Vsakdo si želi živeti življenje, polno veselja. Nihče se zjutraj ne zbudi v upanju, da bo dan poln razočaranja in depresije. Nihče se ne zbudi z namenom, da bi bil mrk. A čeprav si želimo veselja, se nam pogosto izmika. Naš problem? Večinoma to veselje iščemo na napačnem mestu.
Veselje v Gospodu je zelo pomembno, eden od posebnih blagoslovov, ki naj bi jih kristjan užival v sedanjem življenju in je izkušnja ljubezni. Kristjan naj bi bil radosten človek, ki naj bi doživljal veselje odrešenja. O tem ni dvoma; o tem nas uči celotna Nova zaveza, … zato je naša dolžnost kot kristjanov, da imamo to veselje in da smo z njim napolnjeni. In dokler ga ne bomo imeli, si ne smemo privoščiti ne počitka ne miru. Veselje je barva ljubezni, saj živi v vzajemnosti. Človek hrepeni po sreči, le to pa doseže v popolnem veselju, ki je njegov Gospod. Oče Zosima v romanu Bratje Karamazovi: Ljubiti moraš vse, kar je Bog ustvaril, tako njegov celoten svet kot vsako njegovo drobno peščeno zrno. Če boste ljubili vse stvari, boste dosegli tudi božansko skrivnost, ki je v vseh stvareh. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, ima vsak od nas prirojeno sposobnost ljubiti. Vendar mora biti za to srce pravo. Če bi bilo srce pravo, bi lahko dali veliko več. Toda žal je srce včasih hladno in neprijazno, včasih prazno in včasih zlomljeno. To nas ne sme presenetiti. Vse, kar to pove, je, da imamo srce iz mesa in ne iz kamna. Vendar pa moramo rane srca ozdraviti, da bi lahko obrodili sadove ljubezni. In ravno to je razpoznavni znak Jezusovih učencev.
Na začetku življenja, ko smo bili še dojenčki, smo potrebovali druge, če smo želeli preživeti. In ob koncu življenja bomo spet potrebovali druge, da bomo lahko preživeli. Skrivnost: tudi vmes potrebujemo druge. Sveto pismo pravi: “Za človeka ni dobro, da je sam. Včasih je dobro in potrebno, da smo sami – vendar ne kot trajno stanje. Ljudje smo družabna bitja. Sami po sebi smo nepopolni. Človečnosti ne moremo pridobiti v samoti. Potrebujemo druge. Čutiti potrebo po njih ni znak bolezni, temveč zdravja. Najnevarnejši lev ni družaben ali tisti, ki najglasneje rjove, temveč tihi, ki hodi sam, podobno je tudi z ljudmi. Bog je Adamu najprej dal živali. Toda Adam med njimi ni mogel najti primernega partnerja. Med starejšimi ljudmi je bila izvedena raziskava. Na vprašanje, kdo jim je najbližji? Dva od treh vprašanih sta odgovorila, da je to njun hišni pes ali mačka in to je žalostno. Nato je Bog dal Adamu žensko, Evo. In takoj ko je Adam videl Evo, je v njej prepoznal primerno spremljevalko in partnerko. Bila je narejena iz iste snovi kot on sam, imela je enako dostojanstvo kot on sam in mu je bila zato enakovredna. »Nista več dva, ampak eno meso,« ponovno zatrdi Jezus o moškem in ženski, ki ju je Bog ustvaril po svoji podobi in sličnosti. Kajti prav kolikor sta moški in ženska, sta oba vzajemni odnos, medsebojni dar in sprejemanje, in skupaj sestavljata eno samo življenje v eni ljubezni. Odnos moški/ženska je poleg tega tudi podoba odnosa Bog/človek.
Rojstvo otroka je eden največjih razlogov za veselje v človeški izkušnji, zlasti za otrokove starše. Življenje para po rojstvu otroka ni nikoli več enako. To novo življenje ima izjemen vpliv na njuno življenje od trenutka, ko se otrok rodi. V rojstvu vsakega otroka je nekaj čudovito skrivnostnega. V vsakem človeškem rojstvu in po njem se srečamo z nekaj Božje skrivnosti. Spontani odziv na tako skrivnostno novo življenje je hvaležnost. A življenje nam ni postlano s cvetjem, temveč bolj s trnjem in osatom. A prav iz trnja in osata, zraste najlepši cvet vrtnica in zvezda je najbolj svetla in močna, na najtemnejšem nebu. To pomeni, da nam je v življenju posuto tako s cvetjem kot tudi s trnjem in raznimi viharji, ki prevetrijo naše življenje in mu obenem dajejo smisel. Nevarnost je lahko milost. Nevarnost očisti naše življenje malenkosti in pusti le bistvene stvari. V uri nevarnosti odkrijemo veliko o sebi, o drugih in o Bogu. V težkih časih lahko storimo tisto, kar se nam v lažjih časih zdi nemogoče. Zakaj? Ker smo v težkih časih prisiljeni uporabiti več svojih notranjih virov. Toda na koncu nas lahko reši le Bog. Dragi bratje in sestre! Glavno sporočilo današnje Božje besede bi lahko strnili v dve misli: Prvič, viharji so sestavni del našega življenja. In druga misel: V vseh viharjih je z nami Bog. Da so viharji – preizkušnje, stiske in nevarnosti – naš neizogibni življenjski delež, ni treba posebej dokazovati. Tako rekoč dan za dnem jih doživljamo: od gospodarskih in vremenskih do moralnih in verskih. Viharji divjajo v nas samih: skušnjave, obup, negotovost, upornost. Kolikokrat bi lahko klicali s psalmistom: Reši me, Gospod, voda mi sega že do grla. Mnogi viharji premetavajo tudi Petrovo ladjo – Cerkev. Zakaj? Preprosto zato, ker je na tej ladji Jezus sam, ker jo vodi Božji Krmar. In to je druga misel, tako tolažilna in spodbudna. Čeprav se včasih zdi, da spi in se ne zmeni za viharje, pa jih s svojo močjo lahko v hipu pomiri – če ga le, kot apostoli, vztrajno prosimo za to. Tudi naši osebni življenjski viharji nas zlepa ne bodo vrgli iz tira, če bo v nas živo zaupanje, da v nobeni stiski nismo sami, da se vedno lahko opremo na Jezusa in zanesemo na njegovo pomoč. Ker je Jezus vseskozi z nami, ni pravega razloga za strah in paniko. On, ki je ukrotil morje, še več, On ki je premagal celo smrt, je naša zaslomba, naša moč. Ko hodim po različnih oddelkih UKC, Onkološkega Inštituta in Bolnišnice Petra Držaja me preveva prav ta občutek, občutek zaupanja, soodvisnosti in vzajemnega služenja, kajti vsak, od najmanjšega otroka pa do 100 let starega človeka, potrebuje občutek bližine in pripadnosti, predvsem pa občutek dostojanstva in spoštovanja.
Kot kristjani vemo, da so življenjski viharji tudi naša usoda, vendar trdno zaupamo, da bomo v povezanosti z Bogom vsem tem viharjem kos. Zato veselimo se življenja, ki ga pred nas postavlja Gospod, predvsem pa Korajža velja. Amen.”
Svete maše se je udeležilo veliko število romarjev, zato verjamemo, da še bo osrednja misel Tedna za življenje 'Korajža velja’ razširila po slovenskih domovih.
Pripravila: AEF