Letošnje geslo se glasi: »Pojdite in povabite vse na gostijo« (prim. Mt 22,9). Papež Frančišek nas vabi, da vsi mi, kot služabniki v priliki, gremo na pot, stopimo iz sebe in vse povabimo na Gospodovo gostijo. Različni vidiki gesla so podrobneje predstavljeni v papeževi poslanici.
Na Misijonsko nedeljo se je pri Mariji Pomagaj zbralo veliko romarjev. Osrednjo romarsko sveto mašo ob 10. uri je v baziliki Marije Pomagaj daroval rektor, dr. p. Robert Bahčič. Ob njem je somaševal g. Pavle Juhant.
“Prošnjo Zebedejevih sinov bomo razumeli, če upoštevamo, da je bilo v učencih zelo živo mesijansko pričakovanje političnega božjega kraljestva. V tem kraljestvu naj bi ob Jezusu sedela na prestolu Jakob in Janez. Jezus jih pouči, da je prava slika o Mesiju tista, ki jo navaja prerok Izaija v prvem berilu, da bo dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.
Poudariti je potrebno tudi, da je bilo hrepenenje, želja dveh bratov v osnovi pravilno. Toda, kako to uresničit, kako do tega priti, pa ni bilo pravilno, ker sta mislila, da bo Bog kar na izraženo željo vse to izpolnil. Zebedejeva sinova bi morala hrepeneti po izpolnitvi Božje volje, Božjega načrta.
Ko so se učenci pridružili Jezusu se še niso odrekli svojim človeškim računom. Kako različno je bilo njihovo gledanje na življenje od Jezusovega gledanja. To se najbolj pokaže v tistih odlomkih in primerih, ko Jezus spregovori o svojem trpljenju.
Ko jim prvič spregovori o svojem trpljenju, se za to niso kaj dosti zmenili, ampak so se raje pogovarjali o tem, kdo izmed njih bo največji, kdo bo imel glavno besedo.
Ko jim drugič napove svoje trpljenje, smrt, bolečino, takrat ga Peter potegne na stran in mu brani naj se temu izogne. In Jezus mu jasno pove in ga posvari: »Pojdi od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak kar je človeško.« In ko jim tretjič napove svoje trpljenje apostoli še vedno živijo v svojem svetu. Jakob in Janez ga brez sramu prosita za dve mesti na levi in desni v Jezusovi slavi. Jezus je marsikatero misel in željo svojih apostolov postavil na glavo.
Jezus jih je vzgajal za večno življenje in jim dopovedoval, počasi in vztrajno, da veličina človeka raste ko drugim pomaga k veličini. Naša vrednost raste z vrednostjo drugih. Prvemu mestu, prvemu sedežu se bližamo takrat, ko pomagamo drugim, da se bližajo prvemu mestu.
Na Jezusovo desnico ali levico vodi tista pot, ko gremo z roko v roki in se med seboj podpiramo, si pomagamo v molitvi in dejanju.
Pri Jezusu vidimo, da gre za njegovo ljubezen in zvestobo do Očeta in tudi vere v človeka. Jezus bo Očetu izkazal ljubezen in zvestobo v imenu mnogih ter jim tako odprl pot odrešenja. Prav trpljenje, v katero gre, govori o zvestobi in ljubezni do Boga in do človeka.
Zato naroča svojim: »Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Bog, ki je v naši domišljiji vsemogočen, v svojem razodetju pa je služabnik. Od vsemogočnega do služabnika. Absolutna novost.
Marija je to skušala razumeti in ko se je izročala v Božje roke je v svoji ponižnosti in predanosti rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« Naj tudi nam Marija pomaga z veseljem hoditi za Jezusom po poti služenja, torej najodličnejši poti, ki vodi v nebo.” Je v pridigi dejal p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF