Osrednje geslo letošnjega molitvenega dne za duhovne poklice je 'Poklicani, da bi živeli’. Na eni strani geslo predstavlja vlogo krščanskega oznanila, ki prinaša Življenje, da bi imeli polnost življenja. Nagovarja tako krščanske družine in skupnosti kot tudi vsakega kristjana, da bi prinašali drug drugemu »iz dobrega zaklada svojega srca dobro« (Lk 6,45). Po drugi strani pa nas geslo spodbuja k prevzemanju odgovornosti. Vsak izmed nas ima nezamenljivo vlogo pri misijonskem delovanju Cerkve.

Tradiconalnega molitvenega dne za duhovne poklice ljubljanske nadškofije se je pri Mariji Pomagaj udeležilo veliko število ministrantov, duhovnikov ter drugih romarjev. Slovesno somaševanje je vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.
Pred sveto mašo je na trgu pred baziliko Marije Pomagaj potekala molitvena ura, ki so jo pripravili romarji iz dekanije Domžale. Po molitveni uri so ministranti in duhovniki v slovesni procesiji pristopili k oltarju. Ob nadškofu Zoretu sta somaševala tudi ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar ter upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar.

“Prepričan sem, da je škofijski molitveni dan za duhovne poklice, ki ga obhajamo skupaj z drugimi škofijami v Sloveniji, kjer so se škofje v romarskih središčih zbrali s kristjani iz svojih škofij, potrditev naše molitve v ta namen in obenem tudi spodbuda, da v zaupanju v Boga in v moč molitve ne opešamo. Vem, da vas je veliko takih, ki vam je molitev za duhovne poklice, tako za nove kot tudi za stanovitnost že poklicanih, del vsakdana. Je del vašega krščanskega življenja, je del vaših vsakdanjih molitev. Molite kot člani različnih molitvenih skupin, ali pa molite sami, osebno, ker se zavedate, da je vsak izmed nas odgovoren za to molitev.” Je uvodoma v pridigi molitvenega dne za duhovne poklice dejal nadškof Stanislav Zore.
V nadaljevanju se je nadškof Zore zahvalil vsem, ki molijo za duhovne poklice. Izrazil je prepričanje, da je vsak duhovni poklic izmoljen: “Iz osebne izkušnje vem, prepričan pa sem, da je to izkušnja vsakega duhovnika, vsakega redovnika in redovnice, pa tudi vsakega stalnega diakona in misijonarja; vem, da je vsak izmed nas izmoljen. Vem, da med nami ni nikogar, ki ne bi bil sad Božjega klicanja na eni strani in molitev toliko znanih in neznanih, ki vztrajate pred Bogom in molite za nas.”

“Ob današnjem evangeliju mi prihaja na misel, da smo tudi mi, kot učenci, ki gredo skozi zrela žitna polja. Z vseh strani nas obdajajo klasi, ki se zaradi rodovitnosti sklanjajo k zemlji. Mi pa jih smukamo v želji, da bi se od njih nasitili, in ostajamo lačni. »Gospod, osmukano klasje je potešilo lakoto tvojih učencev in ti si jih pred nasprotniki zagovarjal. Zakaj se nam dogaja, da se nam zdi, da smukamo klasje, da hodimo med polji, ki se zdijo rodovitna, pa vendar ostajamo lačni in tolikokrat imamo občutek, da nas ne braniš pred našimi nasprotniki.«”

“Pripoved o polju zrelega žita, po katerem Jezus hodi s svojimi učenci, lahko razumemo tudi drugače. Jezus se ozira naokrog in gleda žitne klase, ki se sklanjajo k tlom, ker so polni sadu zemlje, sonca in človekovega dela. In jih izbira. Sam in skupaj s svojimi učenci. Klasi, ki dovolijo, da jih Jezus vidi, jih izbere in jih osmuka, prinašajo življenje. Nasičujejo Jezusa in apostole, jim prinašajo upanje in zaupanje in jih pripravljajo na izvrševanje poslanstva.

Kaj pa klasi, ki se morebiti umaknejo, da jih Jezus ne bi videl; ki se morda skrijejo, da bi obvarovali sami sebe, svojo dozorelost, svojo zlato barvo in polnost zrn v sebi? Kaj pa je s temi klasi? Jezus in njegovi učenci bodo odšli mimo. Morda se bodo nekaj časa še razkošno razkazovali v svojem bogastvu. Nazadnje pa bodo v najboljšem primeru postali jesenska hrana ptičem, ali pa se bodo osuli na mokra jesenska tla. „Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil,“ pravi Jezus (Mt 16,25). Ker niso razumeli, ali pa niso hoteli razumeti, da jih Jezus kliče, da bi živeli.

Zato se danes na poseben način veselimo Roka, ki bo stopil med pripravnike za diakonat in prezbiterat, ter Luka in Matija, ki bosta sprejela službi mašnega pomočnika kot stopnjo na poti k duhovništvu. Vsi ti danes ponavljajo svojo privolitev: Gospod, tukaj sem, ker si me klical!
Naj njihov zgled spodbudi tudi vse tiste, ki čutite, da se je Jezus ozrl na vas, ko je šel mimo, ki čutite, da vas je poklical, da stopite za njim, ki z vsem srcem hrepenite po življenju – ne oklevajte, ne iščite izgovorov, ne odlašajte. Tudi vi z vsem srcem odgovorite na Božji klic: Gospod, tukaj sem, ker si me klical!
In ti, Mati Marija, ki si vse svoje življenje spremenila v odgovor na Božje povabilo in si do konca ponavljala svoj: Zgodi se mi po tvoji besedi. Ponesi našo prošnjo pred Očeta, da se bo ozrl na našo krajevno Cerkev in nam poslal oznanjevalcev, ki bodo oznanjali iz krstne poklicanosti, in tistih, ki bodo na klic odgovorili v eni od oblik posvečenega življenja. Marija, Kraljica duhovnikov, prosi za nas.” Je pridigo zaključil nadškof Stanislav Zore.
Po pridigi so k oltarju pristopili bogoslovci, Rok Gornik (župnija Ribnica), pripravnik za diakonat in prezbiterat, Luka Anžič (župnija Ihan) in Matija Golob (župnija Šmartno pri Litiji), ki sta prejela službi mašnega pomočnika.

Ob koncu svete maše se je g. Jure Ferlež, voditelj škofijske komisije za pastoralo poklicanosti in nove duhovne poklice, zahvalil frančiškanom za gostoljubje, nadškofu za darovanje svete maše ter vsem prisotnim duhovnikom in ministrantom. Romarje, ki so v velikem številu napolnili trg pred baziliko, je prosil, da z molitvijo še naprej podpirajo duhovnike in prosijo za nove duhovne poklice.
Po sveti maši se je nadškof Stanislav Zore na trgu pred baziliko srečal z ministranti.

Pripravila: AEF

Fotografije