Verjetno se še ni zgodilo, vsaj pisnega podatka nimamo, da bi kakšen rektor bazilike Marije Pomagaj kakšni skupini, ki redno peš prihaja na Brezje, vrnil peš obisk in s tem pokazal, da smo tudi na tak način še bolj povezani med seboj in da nas Marija Pomagaj združuje in povezuje.
Na poti nas povezujejo molitev, tišina in pogovori. Vmes pa občudujemo našo lepo pokrajino in verska znamenja mimo katerih gremo. Že zjutraj smo na poti proti Brezjam srečali gospe, ki sta romali z molitvijo rožnega venca k Mariji Pomagaj. Vsaka s svojo prošnjo, zahvalo in veseljem. Tako je tudi nas spremljalo veselje in čudovito sončni ter topel dan. Kolikor je bilo možno smo se izogibali prometnim cestam, a vedno to ni mogoče.
Na poti srečamo dobre in prijazne ljudi, ki so malo začudeni, da nekdo roma od Marije Pomagaj kam drugam, saj večino romajo prav obratno.
V poznem ponedeljkovem popoldnevu nas je prijazno sprejela gospa Adrijana v Seničici in nam pripravila kosilo. Malo smo še pokramljali in nadaljevali pot skozi Ljubljano, ki se je precej vlekla, do Ižanske ceste, blizu cerkve sv. Mihaela na Barju. Sprejela nas je prijazna in hvaležna družina Kušar, da so lahko sprejeli romarje in jim ponudili prenočišče ter okusno večerjo. Počitek se je po 49 km prilegel. Ponoči je močno deževalo in nalivalo in vsi trije smo upali, da se bo lepo izlilo in bomo naslednji dan v miru nadaljevali.
V torek, 19. septembra, zjutraj smo še malo počakali, da se je izlilo in potem smo okrog osme ure nadaljevali pot z dežniki med rahlim padanjem kapljic. Na Lavrici smo ob poti videli kapelico Marije Pomagaj, ki jo je postavila družina Erklavec. Prav v tej hiši sta bila rojena dva duhovnika in ena sestra redovnica, ki pa je ravno umrla en dan prej, v ponedeljek, 18. septembra. Gospod Franc Erklavec je bil tudi moj župnik na župniji Velika Dolina celih 14 let. Poznal sem njegove starše saj so pomagali sinu duhovniku na naši župniji, kakor tudi sestra Elizabeta, ki se je ravno poslovila s tega sveta. Kratka molitev za pokojne, ki so zelo častili Marijo Pomagaj in nadaljujemo pot. Na kratko smo se ustavili ob cerkvi na Škofljici, ki je bila zaprta in potem smo mirno nadaljevali pot proti Šmarje-Sap. Tudi tukaj je cerkev zaprta. Še vedno nas spremljajo odprti dežniki, a to nas ne moti, tudi mokri čevlji ne. Pot gre mirno in v primernem tempu. Malo pred poldnevom prispemo do cerkve sv. Mihaela v Grospuljem, kjer se mu priporočimo, saj bo Miha, s katerim romamo, kmalu praznoval god in zato je prav, da se svojemu zavetniku izroči v molitvi. Tukaj nas prijazno sprejme župnik Martin Golob, ponudi kavo, izmenjajo nekaj besed, zmolimo Angel Gospodov in nadaljujemo pot proti Krki. V tem času se je tudi vreme razjasnilo in dežniki niso bili več potrebni. Pot je bila mirna, skozi gozd in proti 16. uri smo prispeli v Krko, kjer smo si privošči kratek postanek z malico. Pozdravil nas je tamkajšnji župnik gospod Dejan Pavlin, ki nas je povabil v župnišče ter ponudil kavo in piškote. Pol urni postanek je hitro minil in pred nami je bilo še dobre tri ure hoje do Žužemberka. Dve uri pred prihodom sporočimo gospodu županu Jožetu Papežu, da bomo prispeli okoli 20. ure. Navdušenje je bilo veliko na obeh straneh. Noge so bile čisto v redu in glave tudi. Tik pred prihodom v Žužemberk nas ob potu kliče prijazen gospod, da mu je župan naročil, da nam mora ponuditi pijačo, da bomo lažje prispeli na cilj. Prošnje nismo mogli odreči. Za kratek čas se ustavimo, spijemo pivo, prvič na naši poti in že nadaljujemo pot. Začel se je tudi spuščati mrak in ko smo zagledali tablo »Žužemberk«, smo opazili pri njej gručo ljudi, ki so nas pričakovali. In to so bili romarji, ki že 15 let romajo k Mariji Pomagaj na Brezjah. Z velikim veseljem in navdušenjem se pozdravimo, naredimo spominsko fotografijo ter skupaj poromamo do vodnjaka sredi vasi, kjer nas je pričakal gospod župan Jože Papež in policijsko vozilo. Navdušenje je bilo res veliko ter iskrena hvaležnost vseh ljudi, ki so nas pričakali ter sprejeli. Še enkrat se pozdravimo z vsemi. Moja obljuba, ki sem jo dal pred dobrim mesecem, je bila izpolnjena. Hvaležnost neizmerna Bogu in Mariji Pomagaj. To srečanje in romanje k Mariji Pomagaj iz Žužemberka ter obratno nas je še posebej povezala in obogatila.
Potem smo vsi skupaj odšli do cerkve sv. Mohorja in Fortunata, ki je bila zelo slovesno razsvetljena, kot bi pričakovali samega »papeža«. Sprejel nas je župnik Franc Vidmar in nam na kratko razgrnil zgodovino cerkve, župnije ter obnove porušene cerkve. Še do leta 1993 so bile razvaline porušene in požgane cerkve. Težka zgodovina, a vera ljudi in dobrih dušnih pastirjev, z božjo pomočjo in Marijinim varstvom ter priprošnjo, dela čudeže. Po župnikovih besedah sem se vsem še enkrat zahvalil za čudovit sprejem in gostoljubnost.
Zahvalil sem se tudi zakoncema Marti in Mihu Hribovšek, ki sta z mano delila prehojeno pot, okrog 96 km. Na koncu se je vsem zahvalil tudi gospod župan, ganjen nad milostnim trenutkom in obljubil, da bodo drugo leto zopet priromali na Brezje k Mariji Pomagaj.
Sledila je še skupna večerja. Pred večerjo smo tudi zmolili po stari krščanski navadi in nazdravili z dobro dolenjsko kapljico. Vmes nam je gospod župan poklonil nekaj spominskih daril. V monografijo Dragocenosti starih mestnih jeder, avtorja Živa Deua, so vse vpisali pohodniki, romarji k Mariji Pomagaj 2023. Gospodu županu, ki bo v kratkem obhajal okrogli življenjski jubilej, sem poklonil srebrne jaslice, s podobo Greccia in sv. Frančiška, saj bomo ob letošnjem božiču praznovali 800. letnico prvih evharističnih jaslic, ki jih je leta 1223 v Grecciu obhajal sv. Frančišek Asiški.

Iskrena hvala gospodu županu Jožetu Papežu, njegovi ožji ekipi ter vsem pohodnikom in romarjem iz Žužemberka, ki ste nas z veseljem in ganjenostjo sprejeli. V molitvi ste z nami povezani pri Mariji Pomagaj, ki naj nas še naprej povezuje in priporoča svojemu Sinu Jezusu, da bomo hodili po pravi poti, ki nas vodi v večno življenje.

Pripravila: UV
Tekst: dr. p. Robert Bahčič

Fotografije