Sončna septembrska nedelja je k Mariji Pomagaj na Brezje privabila veliko romarjev. Osrednjo romarsko sveto mašo je ob 10. uri na trgu pred baziliko Marije Pomagaj daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. V pridigi je spregovoril o današnji božji besedi:
“Peter sprašuje Gospoda, kolikokrat naj odpusti svojemu bratu, če ta greši zoper njega. Jezus mu jasno pove, da je potrebno odpuščati vedno. Odpuščanje je za človeka nekaj resnega, težka in včasih tudi nemogoče.
Skupaj z zapovedjo odpuščanja je potrebno človeka spodbujati, zakaj naj odpušča. V priliki, ki jo beremo v današnjem evangeliju, tisti o usmiljenem kralju (prim. Mt 18,21-35), najdemo dvakrat tole prošnjo: »Potŕpi z menoj in vse ti povrnem« (vv. 26.29).
Prvič jo izgovori služabnik, ki dolguje svojemu gospodarju deset tisoč talentov.
Drugič pa jo ponovi drugi služabnik istega gospodarja. Tudi on ima dolg, vendar ne do gospodarja temveč do istega služabnika, ki ima ogromen dolg. Njegov dolg je zelo majhen.
Deset tisoč talentov je ogromna vsota, ki si je niti ne moremo predstavljati.
Zaustavimo se najprej pri talentu. Gre za grški izraz, s katerim so poimenovali denarno enoto. En talent je bil enak 26 kg zlata oziroma 6000 denarjev. V Jezusovem času je bil enodnevni zaslužek en denar na dan, torej je to letno prineslo 365 denarjev. Koliko je potem moral človek delati, da je zaslužil en talent? Skoraj 16 let in pol, za pet talentov pa celih 82 let.
In Jezus sklene svojo priliko z besedami: »Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.« Iz prilike je jasno, zakaj je potrebno odpuščati: ker je Bog prvi odpustil in nam še vedno odpušča.
Jezus se ni omejil le na naročilo, da naj odpuščamo, ampak nam je tudi sam pokazal, kako je potrebno odpuščati, ko je visel na križu je molil z besedami: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! « Vojaki besnijo proti njemu, mu trgajo meso, on pa jim odpušča in celo opravičuje, saj ne vedo, kaj delajo. Zato tudi nam poskrbi milost in moč odpuščanja, ki prihaja iz vere. Odpuščanje se ne poraja iz naravnega zakona, ampak iz evangelija. Odpuščanje je najodličnejša pot, da končamo konflikte.
Mnogi pravijo, rad bi odpustil, pa ne morem. Ne morem pozabiti, ko vidim tega človeka. Ne vznemirjaj se zaradi tega, kar občutiš. Normalno je, da se narava odziva na svoj način. Ni pomembno to, kar občutiš, ampak to, kar hočeš. Če hočeš odpustiti, če to želiš, si že odpustil. Moč za odpuščanje ne zajemaj sam v sebi, ampak v Kristusu.
Jezus odpuščanje poveže z molitvijo in ljubeznijo. Brez ljubezni in molitve ni odpuščanja. Zato moram skrbno gojiti molitev, ki razširja srce in ga napolnjuje z ljubeznijo. Šele tako oborožen bom sposoben odpuščati iz srca. Dobro vem, če ne odpustim, moje srce ni mirno. Umiri se le z odpuščanjem, do katerega vodi molitev. Včasih se moram prisiliti, da mislim preprečim razmišljati o sovraštvu in o negativnih stvareh ter jih nadomestim z molitvijo. V molitvi prosim Boga, naj mi pomaga, naj mi da moč odpuščanja. Veliko lažje je razpredati slabe in negativne misli, kakor pa začeti moliti in tako pripravljati srce in razum, da bosta odpustila. Šele v tem ne nastrojenem ozračju prihaja do odpuščanja. Sàmo odpuščanje najprej prinese mir meni, mojemu srcu in mojim mislim. Torej, sem najprej sam deležen odpuščanja in šele nato ga je deležen tisti, komur sem ga namenil. Kdor odpušča tudi ljubi in kdor ljubi je zmožen odpuščati.Če smo mi deležni odpuščanja, smo ga dolžni deliti naprej.
Današnja prilika nam pomaga v polnosti razbrati pomen stavka, ki ga molimo v molitvi Očenaš: »Opusti nam naše dolge, kako mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Te besede vsebujejo odločilno resnico. Ne moremo zahtevati Božjega odpuščanja zase, če tudi mi ne odpustimo svojemu bližnjemu. En pogoj je, misli torej na konec, na Božje odpuščanje ter prenehaj sovražiti, odženi proč zagrenjenost, to nadležno muho, ki se vrača in vrača in vrača. Če se ne bomo potrudili odpuščati in ljubiti, tudi nam ne bo odpuščeno in ne bomo ljubljeni.
Zaupajmo se materinski priprošnji Božje Matere. Ona naj nam pomaga, da se bomo zavedali, kakšni dolžniki smo Bogu in da si bomo to za vedno zapomnili. Tako bomo imeli srce vedno odprto za usmiljenje in dobroto.
Kaj je neizmerno dolg, ki nam ga Bog odpušča in ki je hkrati dar, s katerim nas obdarja, je odgovor jasen: To je večnost, večno življenje z njim. In ta dar ne moremo nikoli odplačati. Zaradi večnosti ostajamo Bogu večni dolžniki. Bodimo hvaležni za ta dar.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije