“Na Vzhodu so kristjani današnji praznik Jezusovo spremenitve imenovali poletna velika noč. Kajti tudi tukaj, tako kot pri vstajenju, vidimo Jezusa v sijaju slave. To slavo so videli trije učenci, ki so se povzpeli na Tabor. Videli so njegovo »najveličastnejšo slavo«.
In kaj je ob tej priložnosti zasijalo? Zelo me je presenetilo, da sta zablestela prav obraz in obleka. To nas popelje nazaj v rajski vrt.
Postavljam vam vprašanje: zakaj se naši nesrečni predniki pred grehom niso zavedali, da so goli, potem pa so se? No, prav zato, ker so bili pred grehom oblečeni v oblačilo, ki so ga nato z grehom izgubili.
Adam in Eva sta bila – po razlagi prvih cerkvenih očetov – ustvarjena na robu slave. Zemeljski raj je mejil na nebeško slavo. Če ne bi grešili, bi takoj vstopili v raj, ne da bi se vrnili v prah. Pravzaprav so bili oblečeni v oblačilo slave, ki jih je obleklo v nedolžnost in zato se niso zavedali, da so goli.
In v resnici so bila v Jezusovem spremenjenju ravno oblačila zasijala s svetlobo, predpodoba tistega oblačila slave, ki ga je človeštvo izgubilo zaradi greha, a ga bo znova našlo v blaženem videnju. Zelo privilegirano stanje, po katerem vsi hrepenimo: Kdo ne obžaluje izgubljene nedolžnosti? Kdo si ne bi želel najti odkritega krstnega plašča? Kdo ne obžaluje rajskega vrta, v katerem vidimo Adama in Evo, oblečena v slavo in blagoslovljena, medtem ko smo zdaj oblečeni v težave in smo ponoreli?
Izgubili smo oblačila, v katerih smo bili ustvarjeni in jih moramo z velikimi težavami pridobiti nazaj.
Dobro je, da smo tukaj. Stojimo tukaj, pred tem obrazom, ki je edini kraj, kjer lahko živimo in se ustavimo. Tukaj smo doma, drugje smo vedno izven kraja. Drugje ni lepo in lahko samo tavamo. Tukaj je naša identiteta, v luči živimo in to je naša prihodnost.
Po drugi strani pa luč, ki jo Jezus prinaša za človeštvo vseh časov, luč novega človeka, človeka, ki ljubi in živi kot brat z vsemi ljudmi in stvarmi.
Jezus sam pravi, da je luč sveta in kdor hodi za njim, ne bo nikoli hodil v temi, nasprotno, imel bo luč, ki daje življenje. V njegovi luči lahko premagamo temo našega srca, srca vsakega človeka in tudi mi postanemo sijoči kot njegova oblačila.
Obstaja pa bistveni pogoj, v evangeliju piše z velikimi črkami:
“Poslušajte ga!”
Nikoli ne nehajmo, nikoli ne opustimo branja evangelija, dobre novice za nas, za vse, za vedno. Imejmo vztrajnost, da ponovno vzamemo evangelij, ne glede na to, kje in kako, vendar vedno primerjajmo svoje življenje z Jezusovim načrtom novega človeka.
Slovesnost Gospodovega spremenjenja nas vabi, da se podamo na pot med dvema pomembnima gorama, Taborom in Kalvarijo. V bistvu gre za to, da skupaj s Petrom Jakobom in Janezom sledimo Jezusu in se povzpnemo do kraja, kjer se Kristus spremeni pred njimi, spremeni svoj videz in zunanjost do te mere, da se mu je »obraz je zasvetil kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.” Ta gora je prijetna in nas celo vabi, da se tam ustalimo in živimo v kontemplaciji do konca življenja. Toda Jezus spomni apostole, da je treba zapustiti to goro, saj njega in vse druge čaka druga gora, imenovana Kalvarija. Junaki nismo samo v uspehu, ampak tudi v očitnem neuspehu. Gora Tabor je gora slave, gora Kalvarija pa je gora odrešenja. Oboje povezuje rdeča nit, to je Jezusovo življenje, vzpon na ti gori pomenita za kristjana resnično biti na strani Boga, ki se nam razodeva v slavi, pa tudi v bolečini.
Ljubiti Kristusa s Tabora je ljubiti Kristusa Križanega, ker je edini Božji Sin, ki se nam razodeva tako na Taboru kot na križu. Ni naključje, da besedilo evangelija današnjega praznika opozarja na novo razodetje Jezusa Kristusa kot Božjega Sina: »»Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Tukaj gre za držo popolne podreditve svojega življenja Bogu.
»Spremenjenje je močno povabilo k molitvi: samo resničen odnos z Jezusom nam pokaže, da je resnična lepota Božja ljubezen, ki zmore spremeniti temačno skrivnost smrti v žarečo svetlobo vstajenja. Molitev ni neki dodatek, nekaj, kar ni pomembno, ampak gre za vprašanje življenja ali smrti. Samo tisti, ki moli, ki se zaupa Bogu z sinovsko ljubeznijo, lahko vstopi v večno življenje, ki je Bog sam. Spremenjenje je predokus vstajenja, to pa predpostavlja smrt. Jezus je razodel apostolom svojo slavo, da bi imeli moč, ko se bodo soočili s pohujšanjem križa in bodo razumeli, da je potrebno iti skozi številne preizkušnje, da bi prišli v Božje kraljestvo.« Papež Benedikt XVI.
Glejmo Marijo, Devico poslušanja, ki je bila vedno pripravljena sprejeti ter ohraniti v srcu vsako besede svojega Sina.” Je v pridigi na praznik Jezusovega spremenjenja na gori dejal rektor bazilike Marije Pomagaj, dr. p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije