'V tebe, Gospod, zaupam, ne bom osramočen vekomaj!’ Temelj naše vere je zaupanje v Gospoda. Tudi nas, vsak dan znova, sprašuje, kot je vprašal apostola Petra: »Kaj pa vi pravite, kdo sem? Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« (Mt 16, 15-16) In kako mi odgovarjamo Gospodu, to ve vsak od nas sam. Predvsem v težkih časih, ki jih doživljamo.

“V evangeliju se srečamo z Jezusovim vprašanjem apostolom: “Kdo sem jaz po mnenju ljudi?” Krstnik, odgovarjajo, ali eden od starodavnih prerokov. “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” Na vprašanje odgovori Simon z globokimi besedami, ki jih ubogi ribič ni pričakoval: »Ti si Kristus, Sin živega Boga«. Popoln odgovor, ugotavlja Jezus: tako jasen in natančen, da presega »meso in kri«, to je človeške zmožnosti. Zato mu pravi: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« Nato nadaljuje z besedami, ki pojasnjujejo, zakaj je Oče dal temu preprostemu človeku to razumeti: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala«.
V Jezusovem odgovoru na izpoved vere apostola Petra vidimo dve močni prispodobi: o skali in o ključih. Obe podobi se nahajata v Stari zavezi in v Novi zavezi se nadaljujeta in končno služita za ustanovitev Cerkve. Bog sam se imenuje skala, temelj na katerega se lahko zanesemo. V Psalmih večkrat beremo, da pomoč prihaja od Boga, ki je naša skala (prim. Ps 62,2). Njegova beseda je zanesljiva. Ta skala, ki je spremljala starozavezno ljudstvo, je bil Kristus, kakor zapiše apostol Pavel Korinčanom, 10,4. Jezus da svoj delež Petru na tej skali, kjer bo sezidal svojo Cerkev.
Jezus daje tej skali in Cerkvi zanesljivost: Peklenska vrata je ne bodo premagala. Izročitev se zgodi v polni veri, za katero se je treba zahvaliti Očetu v nebesih in ne Petrovi domislici. Bog zida Cerkev, ne človek. Oklepati se moramo samo trdne skale, ki je Jezus sam, torej tega, kar je večno in ne bomo osramočeni nikoli.
K temu temeljnemu kamnu, na katero se zida Cerkev, spadajo ključi. V tistem času so bili ključi mnogo večji kot so danes in so bili naloženi na ramena, skoraj tako kot križ, vsekakor pa kot neka velika odgovornost. V Novi zavezi je Jezus tisti, »ki ima Davidov ključ: če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl.« (Raz 3,7) To je glavni ključ za večno življenje. In sedaj Jezus to moč daje apostolu Petru. Kar bo zavezano ali razvezano na zemlji, bo zavezano ali razvezano tudi v nebesih. S hvalnico v drugem berilu lahko rečemo: kako bogate in nedoumljive so odločitve Boga, tudi glede Cerkve.
Izročimo se Mariji, Kraljici apostolov, Materi Cerkve. Ona je bila v sobi zadnje večerje zraven Petra, ko je Sveti Duh prišel nad apostole in jih spodbudil, da so šli ven in vsem oznanjali, da je Jezus Gospod.
Danes naj nas naša Mati podpira in nas spremlja s svojimi priprošnjami, da bi v polnosti uresničili tisto enost in tisto občestvo, za katera so Kristus in apostoli molili in dali svoje življenje. Je v pridigi osrednje romarske svete maše ob 10. uri dejal rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič.

Ob 100. rojstnem dnevu je danes k Mariji Pomagaj priromala gospa Ljudmila Kancilja, mama Milka. Skupaj z rodnima sestrama in vnukom se je Mariji Pomagaj želela zahvaliti za vse milosti, ki jih je bila deležna v svojem življenju. Želimo ji, da jo še naprej spremlja Božji blagoslov.

Pripravila: AEF

Fotografije