Vztrajnost žene, da bi Jezus posredoval, nam daje pogum, da ne obupamo, tudi med težkimi preizkušnjami ne. Gospod nikoli ne zatisne oči pred potrebami svojih sinov in hčera. Če pa se včasih zdi, da ne sliši naših prošenj, je zato, da nas preizkusi in utrdi našo vero. (misli Benedikta XVI.)

Na nedeljo po Velikem šmarnu se je svetih maš pri Mariji Pomagaj udeležilo veliko število romarjev, iz različnih koncev naše dežele. Tudi z območji, ki so bila prizadeta ob poplavah, predvsem z zahvalo, da so ostali živi in skupaj.
Osrednje štiri romarske svete maše, ob 8.30, 10.00, 11.30 in 16. uri so bile obhajane pri zunanjem oltarju. Sveto mašo ob 10. uri je prenašala TV Slovenija.

“Božja beseda današnje nedelje nam prestavi izjemen primer žene, ki je namreč prosila Jezusa naj ozdravi njeno hčer, ki so jo mučili hudobni duhovi. Gospod se najprej upira njenim vztrajnim vzklikom, na koncu pa privoli in odgovori: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« »O žena, velika je tvoja vera!« To ženo, poganko, tujko, nam Jezus daje za zgled neupogljive vere. Njena vztrajnost pri prošnji, da bi Kristus posredoval, nam daje pogum, da ne obupamo, tudi med težkimi preizkušnjami ne. Gospod nikoli ne zatisne oči pred potrebami svojih sinov in hčera. Če pa se včasih zdi, da ne sliši naših prošenj, je zato, da nas preizkusi in utrdi našo vero.
Vsak dan moramo hraniti našo vero z branjem in premišljevanjem Božje Besede, s sprejemanjem zakramentov, z osebno, vsakodnevno molitvijo, ki je kot vpitje k Njemu ter z dejavno ljubeznijo do bližnjega.
Vztrajnost molitev in prošenj nam krepi vero in upanje ter pogum, da ne obupamo, ko nas prizadenejo težke življenjske preizkušnje. Gospod se ne bo obrnil stran, tudi če ne odgovarja, če molči, mi moramo nadaljevati z molitvijo, z vpitjem, Gospod, pomagaj mi!
Z vero in zaupanjem ter ponižno potrkajmo na Jezusovo srce. Njegovo srce je sočutno, ki v sebi nosi naše bolečine, naše grehe, naše napake. To je srce, ki nas ljubi takšne, kakršni smo. Zato je potrebno imeti domačnost z Jezusom.

Kanaanska žena ni zamerila Jezusu, ni bila užaljena, ker ni bila takoj uslišana na prvo besedo in prošnjo. Nobene užaljenosti, nobene jeze, ampak nasprotno, se mu še bolj približa, pade na kolena, kakor beremo in prosi: »Gospod, pomagaj mi!«
Na zavrnitev odgovori s še bolj gorečo prošnjo. Kanaanska žena je vzornica in učiteljica molitve. Sveti Avguštin je tej ženi brez imena namenil tri svoje govore in jo vedno omenja, ko govori o vztrajni molitvi in da se ne naveličamo moliti. Verjetno ga je ta kanaanska žena spominjala na njegovo mamo Moniko, ki je zanj molila skoraj 30 let, s solzami v očeh je prosila za njegovo spreobrnjenje. Nobeno zavračanje, ne uslišanje, ji ni vzelo poguma. Moramo prositi, trkati na Jezusovo srce in bomo prejeli.

Gospod, daj mi take vztrajnosti v molitvah in prošnjah ter zaupanju, daj mi globoko in ponižno vero, kakršno je imela Tvoja Mati, Devica Marija.” Je v pridigi svete maše ob 10. uri dejal rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije