Veliki šmaren, praznik Marijinega vnebovzetja, je zagotovo eden bolj priljubljenih Marijinih praznikov. Je praznik upanja, saj je Marija, žena, mati, dosegla Božjo slavo. Praznovanje Marijinega vnebovzetja nas želi spomniti tudi na to, da sta v življenju pomembni tako materialna kot duhovna sestavina, tako zemeljsko kot večno.
K Mariji Pomagaj so skozi ves dan prihajali številni romarji, v največjem številu so se udeležili slovesne svete maše, ki jo je ob 10. uri na trgu pred baziliko Marije Pomagaj daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Preko 4000 romarjev je napolnilo trg pred baziliko, park ob njem ter okolico.
V uvodu v sveto mašo je prisotne pozdravil rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. Posebej se je zahvalil novinarjem, da bodo novico o pobhajanju Marijinega praznike ponesli tudi med tiste, ki se slovesnosti niso mogli udeležiti. Obenem se je zahvalil tudi pevcem, narodnim nošam ter vsem, ki aktivno pomagajo pri bogoslužju. Spomnil je tudi na prizadete v poplavah ter se zahvalil vsem, ki so nudili nesebično pomoč. Tudi v Slovenskem Marijinem narodnem svetišču smo od vsega začetka bili prisotni pri pomoči v Zgornje Savinjski dolini, v Solčavi.
Nadškof Zore je v pridigi najprej spregovoril o vsebini današnjega praznika: “Z Marijinim vnebovzetjem se je na poseben način izpolnil pozdrav, s katerim jo je nagovoril angel, ko je vstopil v Nazareško hišo in jo povabil naj sprejme poslanstvo Božjega materinstva. „Pozdravljena, obdarjena z milostjo!“ (Lk 1,28). Razlagalci pravijo, da je bil ta pozdrav pravzaprav povabilo k veselju; angel naj bi Mariji rekel: „Veseli se, Marija, obdarjena z milostjo!“
Kaj je razlog tega veselja? Angel sam ga je razodel: „Gospod je s teboj.“ Gospodova bližina je razlog Marijinega veselja. V tistem trenutku najprej bližina Gospoda, „ki se je ozrl na nizkost svoje dekle,“ kakor je Marija potem zapela v Magnificatu ob obisku Elizabete.
Potem bližina Gospoda, ki ji je „storil velike reči“, saj je po obsenčenju s Svetim Duhom v njej začel živeti Božji in njen Sin Jezus. Končno pa bližina poveličanega Sina, ki je svojo Mater z dušo in telesom vzel v nebesa.”
V nadaljevanju nas je nadškof Zore povabil, da se uzremo v Marijino življenje: “Prvorojenca povije v hlevu, z dojenčkom beži v Egipt, nekje med sinovim najstništvom in njegovim javnim delovanjem postane vdova, hodi za sinom, proti kateremu se dviga vedno hujše nasprotovanje in sovraštvo, na Kalvariji spremlja njegovo umiranje, mrtvega ji položijo v naročje. Ona pa v vsem tem živi resničnost svoje hvalnice: „Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne … “ Na ozadju zemeljske zgodovine, ki je stkana iz niti pohlepa, ošabnosti in hudobije, Bog rojeva zarjo svobode, odrešenja in poveličanja.”
V preteklih dneh smo se soočili s naravno katastrofo, ki je prizadela velik del naše dežele. “Kako močno potrebujemo ta praznik Marijinega vnebovzetja ravno v času, ki ga živimo. V času, ki je naš, pa ga vendar pogosto doživljamo kot tujega, morda celo sovražnega. Najprej potrebujemo praznik zaradi stisk, ki smo jih doživljali v zadnjih dnevih in jih mnogi še vedno doživljajo. Ko se je zdelo, da je v naravi zmaj ušel z verige in je grozilo, da bo požrl vse, kar je našel na poti. Koliko klicev se je v teh dnevih in nočeh dvigalo k nebu, koliko prošenj je slišal Bog; pa tudi kletev in besed obupa. Nekateri so v tem divjanju umrli. Usmiljeni Bog naj jih sprejme v svoje naročje in s tolažbo obišče njihove svojce. Drugi so izgubili streho nad glavo, vse, kar so skozi desetletja ustvarjali. Gospod naj se dotakne naših src, da v preizkušnji ne bodo sami, ampak jim bomo stali ob strani ne samo v teh prvih dnevih, ampak vse dokler ne bodo spet v miru zaživeli na svojem.
Potrebujemo ta praznik, ker potrebujemo upanje in ker potrebujemo potrditev, da Bog tudi v časih teme, groze in strahu ostaja ljubezen, ki nas vodi v izpolnitev, v nebesa. Naj nam Marija poda roko, da ne bomo hodili sami.”
“ Marija in Elizabeta nas danes učita, da zapiranje vase ne bogati in ne osvobaja, pač pa siromaši in povzroča ogroženost. Bog hoče, da gremo naproti drugemu, da se podamo v srečanje in da vsak prinese tisto, kar ima in kar more: Elizabeta svojo in otrokovo radost, Marija Jezusa, moja mama rožni venec …
Po Marijinem zgledu in z Božjo pomočjo to storimo tudi v tej izročitvi slovenskega naroda Mariji. Tudi ta izročitev naj bo srečanje z brati in sestrami v Bogu, s tem pa vir veselja in izpolnitve, ki bo svojo polnost dosegla v nebesih, ob Mariji v nebeški slavi.” Je pridigo zaključil nadškof Stanislav Zore.
Po pridigi smo obnovili izročitev Slovenije Mariji.
“Marija je bila naša sopotnica, spremljevalka, naša priprošnjica in tolažnica v zgodovini. Mariji se želimo zahvaliti za njeno brezmejno skrb in materinsko varstvo. Naša hvaležnost je istočasno tudi naša velika prošnja in želja, da bi še najprej hodili pod njenim varstvom po poti žive vere, svetlega upanja in požrtvovalne ljubezni.”
Pripravila: AEF
Foto: Janez Kotar
Fotografije
