Pater Tomaž Menart je v Bogu zaspal v ponedeljek, 26. junija. Od njega smo se danes poslovili s pogrebno sveto mašo, ki jo je v baziliki Marije Pomagaj daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Ob njem je ob številnih duhovnikih somaševal tudi provincial p. Marjan Čuden.
V uvodu v sveto mašo je prisotne sorodnike p. Tomaža, sobrate duhovnike ter ostalo občestvo pozdravil gvardijan samostana, p. Krizostom Komar. Zahvalil se je osebju Doma sv. Martina v Srednji vas v Bohinju, kjer je p. Tomaž bival zadnje tri mesece.
Pater Marjan Čuden je v pridigi spregovoril o svojih spominih na patra Tomaža: “Premalo poznam vsa življenjska obdobja patra Tomaža, da bi lahko predstavil njegovo celo življenjsko pot. Bom pa nanizal nekaj utrinkov. Večina spominov na skupna leta je lepih. Na Viču je mnogo župljanov dejalo, nisem vedel, da je pater Tomaž tako družaben in tak veseljak. Tudi sam sem ga sprva doživljal kot zadržanega, potem pa se je vtis spremenil. Nepozabna so bila druženja samostanskega bratstva na Viču, ko je pater Tomaž pripovedoval svoje dogodivščine. Rad se je iz srca smejal.
Svojo tenkočutnost je pokazal na mnoge načine. Bil je človek dejanj, znal je poslušati in nikoli obsojati. Za trdno lupino je bilo dobro in sočutno srce.
Pater Tomaž, Bogu se zahvaljujemo zate, za vse kar si naredil. Za dobre lastnosti in za vse, kar si naredil. Gospod, zahvaljujemo se ti za prijateljstvo in mir, ki ga je prinašal pater Tomaž. Po vsem, po čemer je bil velik, naj nam še naprej govori.” Je med drugim dejal p. Marjan Čuden. Celotni nagovor lahko poslušate v prilogi.
Ob koncu pogrebne svete maše je besede v slovo patru Tomažu izrekla direktorica Romarskega urada Brezje, dr. Andreja Eržen Firšt.
“Pot služenja svetemu Frančišku je patra Tomaža vodila skozi različne postojanke, od prvega duhovniškega mesta v Kamniku, njemu tako ljubega Viča, do Nove Štifte na Dolenjskem, kjer se je lotil kmetovanja. Sam je velikokrat pripovedoval, kako je bilo takrat v Štifti v hlevu: štiri krave, pet prašičev, nekaj rac pa veliko perutnine, pa sem pljunil v roke. In bilo je lepo, vedno v bližini in službi Matere Božje.
Tako kot je bilo lepo tudi v Avstraliji, kjer je p. Tomaž služboval, v Švici, kamor je odhajal na obisk k bratu Janezu. Rad je potoval, rad je srečeval prijazne in dobre ljudi. Ko smo se kam odpravili skupaj, nas je vedno znal razvedriti in razveseliti. Še posebej rad je imel Marijine cerkve, ob vsakem obisku brata Janeza v Švici se je najprej odpravil v Švicarsko Marijino narodno svetišče Einsiedeln.
Tako kot je imel rad ljudi, je imel pater Tomaž izredno rad živali. Vsi poznamo zgodbe o njegovi kužki Brini, ki jo je imel na Viču, na Brezjah je skrbel za mucke. Na vsakodnevnih obhodih okoli Brezij je vedno opazoval živali in nas o tem obveščal, koliko imajo kje konj, žrebičkov, kako so svinje v ogradi že zrasle.
Pater Tomaž, zaključiti želim z vašimi besedami:
»Biti veren je božji dar in ta dar je potrebno ohranjati z molitvijo. Življenje z Bogom prinaša notranji mir, grešno življenje pa notranji nemir. V stari knjigi sem prebral zanimivo spodbudo: v jasnem in sončnem dnevu vidiš stopnice proti nebu, na koncu je Bog, ki ga ne vidiš, ker je predaleč. Stopaš po teh stopnicah, a ti spodrsne zaradi grešnosti in padeš malo nazaj. Se pobereš in greš naprej, naprej in spet padeš in zdrsneš malo nazaj. Se pobereš in greš dalje. Na koncu pa piše, če boš vedno vstal in šel naprej, boš prišel v božji objem. Takšno je življenje, padanje in vstajanje, vedno vstani in pojdi naprej, da padeš v božji objem.«
Dragi naš pater Tomaž, naj vam bo strumen korak po stopnicah k Bogu, da boste mirno stopili v Njegov objem. In bodite naš priprošnjik pri Gospodu. Počivajte v miru.” Je slovo zaključila Andreja Eržen Firšt.
Po končani sveti maši smo se v procesiji odpravili proti brezjanskemu pokopališču, kjer pater Tomaž čaka Jezusov drugi prihod.
Pripravila: AEF
Fotografije
