Ko je Jezus poklical Dvanajstere, se je hotel simbolično sklicevati na Izraelove rodove, ki izhajajo iz dvanajstih Jakobovih sinov. S tem, ko je v središče nove skupnosti postavil Dvanajstere, je dal razumeti, da je prišel izpolniti načrt nebeškega Očeta. Dal jim je »oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost« (Mt 10,1). (misli papeža Benedikta XVI.)

Na sončno 11. nedeljo med letom se je pri Mariji Pomagaj zbralo veliko število romarjev. Osrednji romarski sveti maši, ob 10. uri in 11.30, sta bili na trgu pred baziliko.
“Gospod je sočuten in nas uči umetnosti življenja,” je uvodoma v pridigi dejal rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. “Gospod se oglaša v puščavi svojemu ljudstvu in ga spominja na vse velike reči, ki jih je zanje storil skozi dolgo prehojeno pot, kako jih je vodil skozi nemogoče ovire in nevarnosti ter jih nosil na orlovih perutih. Jasno jim naroča, naj se ne bojijo poslušati njegovega glasu in izpolnjevati njegovo zavezo. Naj živijo dostojanstvo Božjih otrok.
In kako se živi božje dostojanstvo nam kaže današnji evangelij, ko Jezus razpošilja svoje apostole in jim razkriva modrost polnega življenja, ki vodi v rodovitnost.
Prvo, kar je Jezusovemu učencu potrebno, je milost pogleda. Jezus zagleda množico, ki je izmučena, razkropljena in se mu zasmili. Videti je potrebno onkraj vidnega. To je milost, da bi z Božjimi očmi gledali na svet. Jezus hoče dati nekaj več, kar bo človeka izpolnilo.
Jezusu se množica zasmili, zato jim hoče dati hrano, ki nasiti in izpolni. Tudi žetev je velika, delavcev pa malo. Toda, Gospod ne pošlje takoj delavcev na vsa polja, ki jih je ogromno. Ne pošlje brez smeri. Najprej učence pokliče k sebi, da bi bili z njim in ga poslušali.
Kakor se je Jezus umikal v samoto in bil na samem z Očetom in delal, kar mu je naročal Oče. Enako velja za Jezusovega učenca. Njegov učenec ne more ravnati, kakor se njemu zdi, da je prav. Delati mora, kar sliši od Jezusa.
Jezus jih usposablja najprej za oseben odnos z Njim. Najprej da oblast nad nečistimi duhovi, kar pomeni sposobnost razločevanja. Preverjati je potrebno, kaj prihaja od Boga in kaj je skušnjava. Kaj nas napolnjuje in kaj nas pusti prazne, izmučene, izropane.
Jezus nas usposablja in pripravlja za poslanstvo. Pošilja nas tja, kjer je naše poslanstvo, na točno določeno mesto in ne na vsa polja, ker so neskončna. Pošilja nas ne k vsem, ampak k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Torej, k tistim, ki nas potrebujejo.
Kristjan oznanja spotoma, med potjo, sredi življenja in s svojim življenjem. Prosimo Gospoda za milost, da bi znali razločevati, kaj nas napolnjuje in kaj nas naredi prazne. Gospod nas vabi, da bi sprejeli besede, ki nas bodo napolnile v življenju. Zatekajmo se k Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Naj bo v vsakem od nas Marijina duša, ki se zna zahvaljevati za vse, kar prejema.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije