Ime bela nedelja (lat. Dominica in albis) izvira iz starokrščanskih časov, ko so novokrščenci, ki so prejeli zakrament sv. krsta med velikonočno vigilijo, ves teden po veliki noči prihajali k bogoslužju v belih oblačilih. Uporaba belih oblačil, ki so znamenje čistosti, je izpričana od 4. stoletja, poseben pomen pa so dobila v 17. stoletju, ko so jezuiti na nedeljo po veliki noči uvedli skupinsko prvo obhajilo. Bela barva ima v bogoslužju močen simboličen pomen; je seštevek vseh barv mavrice, polnost nerazlmoljene svetlobe, izraža začetek in konec, polnost in praznino.
Nedelja Božjega usmiljenja
Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 30. aprila leta 2000 na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.« Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja. Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir. Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«
Povezanost praznika Božjega usmiljenja in 2. velikonočne nedelje kaže na simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi, kar predstavlja razsežnost sprave med Bogom in človekom.
»V današnji Božji besedi se srečamo z dvema različnima občestvoma; v berilu iz Apostolskih del smo slišali, da so se učenci družili med seboj in imeli vse skupno. Bili so stanovitni v lomljenju kruha in v učenju. Danes si želimo, da bi imeli takšna občestva. Da bi se zbirali po domovih in pri lomljenju kruha. To je prvim učencem dajalo moč.
V evangeliji pa srečamo občestvo prestrašenih mož, bali so se Judov, prepirali so se med seboj. Vedeli so, da so zapustili Jezusa, čeprav so prej hodili za njim. A ko pride Gospod k njim, ni pri njem nobenih očitkov, poklanja jim svoj mir. Po vstajenju je zveličan in jih pošilja, da bodo njegove priče po svetu.
Naj tudi nam Nebeška Mati Marija nakloni vztrajnost v lomljenju kruha, v občestvu. Da bi si prizadevali za to, kar nam daje moč. Gospod je res vstal in živi!« Je med drugim v pridigi dejal rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF
Fotografije
