Pri sveti maši in molitvi za bolnike z rakom smo se pri Mariji Pomagaj prvič zbrali ob Svetovnem dnevu boja proti raku, 4. februarja 2023. Na pobudo organizatorjev molitve smo se skozi vse leto vsak drugi petek v mesecu zbirali k molitvi in sveti maši za bolnike z rakom, njihove sorodnike in bolnišnično osebje, ki zanje skrbi.
Zadnja letošnja molitev in sveta maša je potekala na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije. Sveto mašo je daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič, pri sveti maši, kot tudi pri molitvi rožnega venca, so sodelovali prijatelji pokojne gospe Teje Kunstelj, pobudnice molitev za bolnike z rakom. Na orglah je bogoslužje spremljal Tadej Jakopič.
Pater Robert Bahčič je v pridigi spregovoril o zgodovini nastanka in pomenu današnjega praznika: “Devetnajsto stoletje je bilo težko stoletje, ki je zaradi gibanj za politično, socialno in versko svobodo spravilo v krizo Cerkev kot hierarhijo in kot branik za vero ljudstev. Bili so poskusi, da bi izrinili na rob zgodovine in družbe vse, kar je krščanskega in katoliškega, izrinili vse to na rob kot stvarnost, ki nasprotuje samemu napredku, kot nazadnjaško in konservativno. Prav v tem času se je moral rimski papež pokazati kot pastir, ki zagotavlja edinost vere, hkrati pa se odpreti prenovi kot jo zahtevajo novi časi. Papež Pij IX. se je moral spoprijeti s to težko in občutljivo resnico ter hkrati obsoditi moderne ideološke, politične, družbene in teološke zmote. V teh razmerah je proglasitev verske resnice o brezmadežnem spočetju vrnilo zaupanje v papeža in dokazalo, da je rimski sedež še vedno središče, na katerega se sklicujejo vsi škofje sveta.
Praznik brezmadežnega spočetja blažene Device Marije ima različni zgodovinski potek v Vzhodni Cerkvi od Zahodne Cerkve. V 8. stoletju so omenjeni praznik praznovali 9. decembra po grških samostanih in sicer z
naslovom: Spočetje blažene Ane. Datum je tesno povezan s praznikom Marijinega rojstva, 8. september. Cesar Emanuel Komnen ga je leta 1166 ukazal kot zapovedan praznik v bizantinski državi. Na zahodu je praznik prvič izpričan v 11. stoletju na Angleškem, 8. decembra z naslovom:
Spočetje svete Marije; najdemo pa ga že v 9. stoletju na jugu Italije, ki je bila povezana s Carigradom. Sredi 14. stoletja so ga na splošno obhajali po vseh škofijah in samostanih, razen cistercijanskih in dominikanskih. Kmalu pa se pričnejo burna stoletja borbe in utemeljevanja za dosego praznika brezmadežnega spočetja Device Marije.
Tomisti in dominikanci so ta praznik imenovali le praznik Marijinega posvečenja. Proti temu je najbolj nastopil manjši brat Janez Duns Scot.
Papež Janez XXII. je praznik slovesno obhajal v Avignonu, papež Sikst IV. je leta 1474 potrdil praznik za rimski koledar z odpustkom in mašnim obrazcem. Aleksander VII. je 8. decembra 1661 zapisal, da je bila Marija, že v prvem trenutku, s posebnim privilegijem obvarovana madeža, ki ga sicer povzroči izvirni greh in s tem hotel narediti konec sporom, ki so bili okrog tega vprašanja.
Tomaž Akvinski razločuje med nujnostjo krivde in krivdo, ki je časovno pred prvo. Marija je bila podvržena izvirnemu grehu iz nujnosti, dejansko pa ga ni imela. V vsakem primeru angelski doktor v Marijinem primeru izključuje možnost izvzetosti od odrešenja: pri njej ne gre za »obvarovanje« pred krivdo, ki ne potrebuje odrešenja, ampak za »osvoboditev« od okužbe greha.
Toda, zaslužni vzrok brezmadežnega spočetja je Jezus Kristus. Tako bi Marija zaradi svojega človeškega spočetja mogla biti deležna izvirnega greha, če ne bi bila obvarovana zaradi zaslug popolnega Srednika in Odrešenika. Marija je bila tako odrešena na najvišji način, ker je Bog, kot je trdil Duns Scot, ni odrešil tako, da jo je rešil pred padcem ali jo spet dvignil, ampak, ker jo je obvaroval pred padcem. Duns Scot je trdil, da je bolj vzvišeno odvrniti greh od nekoga in ga obvarovati, ko prestopka še ni, kot dopustiti, da pride do okužbe in jo nato šele odpraviti. Tako je ravnala Sveta Trojica z blaženo Devico, ki je bila ab aeterno (od vekomaj) določena in izbrana zaradi zasluženja Kristusovega trpljenja. Kristusovo trpljenje, ki ga je predvidela Sveta Trojica in ga uporabila pri blaženi Devici, je povzročilo, da je bila zaradi njegovega zasluženja obvarovana vsakršnega greha. Marija bi zaradi svojega človeškega spočetja mogla biti deležna izvirnega greha, če ne bi bila obvarovana zaradi zaslug popolnega Srednika in Odrešenika.
Slovesna razglasitev dogme je bila v petek, osmega decembra 1854 v baziliki sv. Petra v Vatikanu. To je bila prva dogma, ki jo je katoliška Cerkev razglasila po razkolu z Vzhodno Cerkvijo. Ob osmi uri se je iz Sikstinske kapele razvila procesija s papežem v baziliko sv. Petra. Ko so prispeli do papeškega oltarja je papež Pij IX. pričel s sveto mašo.
Po prebranem evangeliju je k papežu pristopil dekan kardinalskega zbora Vincenzo Macchi ter prebral prošnjo za razglasitev dogme. Papež je prošnjo sprejel in začel klicati Svetega Duha, potem pa je slovesno prebral zadnji del bule Ineffabilis Deus (Neopisljivi Bog).
Ko je papež končal s slovesno razglasitvijo bule, kronist zapiše, da je sončni žarek posijal skozi veliko okno nad oltarjem svete Marije della Colonna in obsijal s svetlobo papeža kot v znak božjega zadovoljstva.
Z razglasitvijo dogme je Pij IX. dal popoln odgovor na stoletja trajajoče vprašanje o Marijinem brezmadežnem spočetju in s tem čudovito spravil dve nasprotujoči si šoli. Bula Neopisljivi Bog utemeljuje marijanski privilegij na Kristusovih zasluženjih. Zato je papež Pavel VI. lahko zapisal v Alma Parens 1966, »da se poleg veličastne katedrale sv. Tomaža Akvinskega dviga v nebo še druga, prav tako občudovanja vredna, čeprav različna po velikosti in strukturi, ki ima trdne temelje in visoke zvonike: namreč goreča spekulacija Janeza Duns Scota.« Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas!” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Po blagoslovu z relikvijami sv. Leopolda Mandića je p. Robert vsem prisotnim omogočil osebni stik, dotik relikviarija z relikvijami sv. Leopolda Mandića.

Pripravila: AEF

Fotografije