Z adventnim časom v Katoliški cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na Božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (Sveti trije kralji, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem. Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. (povzeto po katoliska-cerkev.si)
Osrednjo romarsko sveto mašo je ob 10. uri v baziliki Marije Pomagaj daroval rektor, dr. p. Robert Bahčič, ki je uvodoma blagoslovil adventne venčke in sveče. V pridigi je spregovoril o adventnem času, ki je, kot pravi p. Robert Bahčič, 'čas, da se spominjamo bližine Boga, ki je sestopil k nam’.
“Novo cerkveno leto se začenja z evangeljskim klicem: Čujte! Čuti je potrebno, ker je Gospodov prihod negotov. Božič je določen, ne pa Gospodov drugi prihod v slavi. To velja za vse kristjane, saj jasno pravi: »Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« Vse delo, talente, vse kar name je zaupano, moramo izpolniti, opraviti, kajti ne gre za naše premoženje, ampak za Gospodovo. Ne delamo zase, ampak za Gospoda, ne gradimo svoje kraljestvo, ampak njegovo.
Drugo berilo nam jasno pove, da nas je Gospod za to delo opremil z milostnimi darovi, ki nam jih je zastonj podelil. Gospod sodeluje pri našem delu in nas utrjuje v negotovosti pri našem delu. Tudi nas ne sme premagati skušnjava, da bi se nam srce zakrknilo in bi obtoževali Boga, da jih je zapustil. Gre za tožbo, ne obtožbo Boga, kakor beremo v prvem berilu. Pomanjkljivost ni pri Bogu, ki je vendar naš odrešenik. Mi smo se pregrešili s svojo nezvestobo in svojim odpadom. Ni bilo več nikogar, ki bi se držal tvoje besede. Gre za uvid v lastno krivdo.
Tudi mi se pogosto znajdemo v tem stanju nezvestobe Gospodovemu klicu, kajti on nam kaže dobro pot, pot vere in ljubezni, a mi pogosto iščemo svojo srečo drugje.
Vsako leto nas adventni čas spomni na to, da naše življenje spet najde pravo smer k Božjemu obličju, ki pa ni obličje 'gospodarja’, temveč Očeta in Prijatelja.
Pravimo namreč, da 'nam zmanjkuje časa’, saj je vsakodnevni ritem za vse postal dokaj divji. Tudi glede tega, Cerkev prinaša 'veselo novico’. Bog nam podarja svoj čas. Mi imamo vedno premalo časa. Še posebej za Gospoda ga včasih ne znamo ali nočemo najti. Pa vendar, Bog ima čas za nas! To je prvo, kar na začetku bogoslužnega leta vedno znova z začudenjem odkrijemo.
Advent je čas, da se spominjamo bližine Boga, ki je sestopil k nam. A prerok gre onkraj in Boga prosi, naj se še bolj približa: »O da bi predrl nebo in stopil dol« (Iz 63,19).
Z Devico Marijo, ki nas vodi na poti adventa, sprejmimo za svoje naslednje prerokove besede: 'Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš Upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok’ (Iz 64,7).”

Pripravila: AEF

Fotografije