Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu, najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.
Praznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939). Uvedbi praznika pogosto pripisujejo naslednji zgodovinski pomen: Cerkev je v obdobju totalitarizmov želela utrditi Kristusov kraljevski status in tako relativizirati prizadevanja režimov, ki so si lastili absolutno oblast nad človekom in stvarstvom. Praznik kot zadnja nedelja bogoslužnega leta bolje izraža aktualno tematiko kot prva adventna nedelja, in to je: pričakovanje drugega Kristusovega prihoda, vesoljna sodba, prenovitev vesolja, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu, in bo Bog vse v vseh. (povzeto po: katoliska-cerkev.si)

“Cerkveno leto se končuje z Božjo besedo, ki opisuje Kristusovo končno sodbo. Jezus je prikazan kot Kralj človeštva. Iz prebrane Božje besede čutimo, da se prepletata dva motiva. Prvi motiv je osrednji in želi povedati, da vse, kar storimo ali ne storimo najmanjšemu njegovih bratov, storimo njemu samemu. Vsak človek odseva in nosi v sebi božjo podobo in zato Jezus lahko pove, da če smo kaj storili ali pa nismo svojemu bližnjemu, smo storili njemu.
Drugi motiv pa govori o popolni ločitvi sojenih: na levo in desno stran, do večnega plačila in večne kazni. S tem je drugi motiv odvisen od prvega, ki iz celotne pripovedi naredi odločilni nauk.
Vsi smo na isti poti proti večni domovini in zato si med seboj pomagajmo po najboljši močeh. Naj bo naše srce sočutno in odprto za potrebe bratov in sester.
Tudi če ne moremo pomagati pa imamo vedno na razpolago molitev, da molimo za tiste, ki so v stiski, potrebi in jih tako izročamo v Jezusove in Marijine roke.” Je med drugim v pridigi na nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva dejal rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije