Rimska mučenka Cecilija predstavlja eno od najznačilnejših podob iz prvega obdobja krščanstva. Verodostojna pričevanja o njenem mučeništvu niso ohranjena, obstaja pa pasijon iz 5. stoletja, po katerem naj bi Cecilija živela v času papeža Urbana I. (222–230). Zanesljivo pa je, da mučenka ni legendarna oseba, kajti v Kalistovih katakombah so našli njen grob poleg kripte papežev. V 15. stoletju so začeli sv. Cecilijo častiti kot zavetnico glasbe, ker je, kakor pripoveduje pasijon, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga.
Na praznik svete Cecilije je zahvalno sveto mašo za pokojne pevce bazilike Marije Pomagaj ob 18. uri v baziliki Marije Pomagaj daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Ob njem sta somaševala rektor bazilike dr. p. Robert Bahčič in g. Boštjan Prevc, nadškofijski tajnik.
Uvodoma je nadškof Zore v pridigi spregovoril o znamenjih, kapelicah in cerkvah, ki krasijo našo deželo: “Kapelice in znamenja so priča, da je naša dežela krščanska. Lahko govorimo o pokristjanjeni pokrajini. Naši predniki so vedeli, da brez Boga ne bodo mogli preživeti, zaradi številnih nevarnosti ter naravnih katastrof. Potrebovali so tudi pesem, s katero so slavili Boga, lepšali praznike in lajšali težke dni.” Je uvodoma dejal nadškof Zore.
V nadaljevanju je spregovoril o mislih sv. Avguština: “Sveti Avguštin je poudarjal, da se moramo kristjani učiti nove pesmi, je nova, ker jo poje nov človek, ki zaupa in ljubi Boga. Nova pesem je, ker jo poje nov človek. Najprej moramo sami postati nov človek, da lahko druge učimo novih pesmi. To postajamo tudi preko poslušanja in branja besed današnje Božje besede.
Vsi vemo, da zvestoba ni najlažja v vsakdanjem življenju. Kolikokrat popustimo zvestobi, grožnje njej so hujše od znotraj kot od zunaj. Ena izmed teh je, da se polenimo, da se nam enostavno ne da premakniti iz toplega doma. Tudi pri naših pevcih je velikokrat težko, zahtevna je skušnjava, da ostanete zvesti poklicu pevca, organista. Zvestoba zahteva, da vlagamo vse tiste talente, ki naj jih je Bog dal. Odložen Božji dar ne čaka, ampak izgine, da ni več. Božji darovi ostanejo živi v nas in so v veselje nas in veselje vseh.
Prosim sveto Cecilijo, da bodo naši pevci še naprej delali našo kulturo krščansko ter da bomo tudi mi tisti, ki globje molijo Boga.” Je pridigo zaključil nadškof Stanislav Zore.

Po pridigi je nadškof Zore organistki gospe Marjeti Anderle za 40 let igranja orgel v baziliki Marije Pomagaj podelil priznanje Ljubljanske nadškofije.

Pripravila: AEF

Fotografije