“Letošnji sedmi Svetovni dan ubogih je velik znak Očetovega usmiljenja in podpira življenje naših skupnosti. Njegovo praznovanje postaja v pastoralnem življenju Cerkve vse bolj zakoreninjeno in v njem lahko vedno znova na novo odkrivamo srce evangelija. Naša vsakodnevna prizadevanja, da bi sprejeli uboge, še vedno niso dovolj. Skozi naša mesta teče reka revščine, ki prestopa svoje bregove. Občutek imamo, da nas bo povlekla vase, tako velike so potrebe naših bratov in sester, ki nas prosijo za pomoč, podporo in solidarnost. Zato se na nedeljo pred slovesnim praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, zbiramo ob njegovi mizi, da bi še enkrat prejeli dar in moč za življenje v uboštvu ter služenje ubogim.” Je uvodoma v poslanici za Svetovni dan ubogih zapisal papež Frančišek.

Lepa sončna jesenska nedelja je k Mariji Pomagaj privabila veliko število romarjev. Največ pri osrednji romarski sveti maši, ki jo je ob 10. uri v baziliki Marije Pomagaj daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. P. Robert se je v pridigi naslonil na današnjo božjo besedo:
“V današnji božji besedi se srečamo “s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in je sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Prva dva, ki sta pomnožila svoje talente, sta bila pohvaljena ter sta se smela poveseliti v družbi s svojim gospodarjem. Tretji, ki je talent zakopal, pa je bil deležen graja ter vržen v temo.
Zaustavimo se najprej pri talentu. Gre za grški izraz, s katerim so poimenovali denarno enoto. En talent je bil enak 26 kg zlata oziroma
6000 denarjem. V Jezusovem času je bil enodnevni zaslužek en danar na dan, torej je to letno prineslo 365 denarjev. Koliko je potem moral človek delati, da je zaslužil en talent? Skoraj 16 let in pol, za pet talentov, kolikor jih je prejel prvi služabnik, pa celih 82 let.
A poglejmo na talent še z drugega vidika. Z izrazom, poleg denarne vrednosti, poimenujemo tudi neko posebno prirojeno človekovo sposobnost za določeno dejavnost, torej nek dar, ki je po naravi dan osebi.
Jezus nam s priliko o talentih želi spregovoriti ravno o talentih kot darovih, ter z materialno vrednostjo ponazoriti, da je Bog položil v naše srce, v naše življenje neizmerno bogastvo velike vrednosti. S tem je prav tako izkazal svoje veliko zaupanje in vero v človeka. Bog me pozna, pozna moje pomanjkljivosti, slabosti in grehe, a kljub temu mi je dal darove, da bi z njimi lahko ustvarjal dobro. Z nobenim delom ne moremo odtehtati vseh darov, ki so nam bili podarjeni. Bog to dobro ve.
A kljub temu, nam poklanja talente, vsakemu po svoji zmožnosti, kakor pravi Jezus v priliki. Na to neizmerno Božjo ljubezen se lahko odzovem le s svojo lastno ljubeznijo, ki je povezana s hvaležnostjo in velikodušnostjo. Če ju doživljam iskreno in globoko, podarjenih talentov ne bom zakopal, temveč jih bom razvijal ter jih uporabil za dobro drugih in v Božjo slavo. Vsak človek je prejel svojo mero talentov, pri čemer ni pomembno, koliko jih je kdo prejel. Bog že ve, koliko zmoremo.
Pomembno je le, kaj s prejetimi darovi naredimo in koliko z njimi ustvarimo. Vendar materialna vrednost pri tem ni pomembna. Bog želi le, da vse kar storimo, storimo z ljubeznijo. Pomnožiti talente pomeni, da tudi najmanjše vsakdanje stvari opravljamo z veliko ljubezni. Nagrajeni bomo namreč po tem, koliko smo ljubili. To pomeni, koliko smo s svojimi talenti, ki so Božji dar človeku, služili svojemu bratu in sestri. Morda bo kdo rekel, da sam pri sebi ne najde nekih posebnih talentov, sposobnosti. Ne iščimo predaleč. Kot smo že rekli, Bog ve, kaj in koliko zmoremo narediti. Sprejmimo in razvijajmo torej darove, ki so položeni že v našo naravo. Ne zakopljimo dobrote, pozornosti, ljubeznivosti, iskrenosti, pomoči bližnjemu, življenjski optimizem, čut za trajne vrednote. Ohranjajmo in rastimo v veri, upanju in ljubezni do Boga in do bližnjega. Veliko je darov, za katere smo dolžni skrbeti ter jih množiti v okolju, kjer živimo in delujemo. V tem je tudi veličina človeka, da zmore z Božjo pomočjo iz majhnega vedno ustvarjati veliko. Odločitev je seveda na človeku, kajti Bog poleg tega, da človeku zaupa, spoštuje tudi njegovo svobodo.
Pomagaj mi, o Gospod, odkriti vso dobroto, s katero si napolnil moje srce. Pomagaj mi, da bom vse to dobro razvijal za svojo osebno duhovno rast ter za duhovno rast bližnjih. V tem prizadevanju mi vedno stoj ob strani, da obrodim sad, ki ga od mene pričakuješ, da bi tako tudi drugim pomagal majhne stvari početi z veliko ljubezni.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije