Mednarodno konferenco za rektorje in druge sodelavce svetišč je organiziral Dikasterij za pospeševanje nove evangelizacije, ki ga vodi nadškof msgr. Rino Fisichella. Prva konferenca je v Vatikanu potekala leta 2018. Osrednja tema letošnje konference je bila povezana s pripravami na jubilejno leto 2025, zato naslov: Svetišče, hiša molitve na poti proti jubileju 2025.

Po uvodni molitvi in priprošnji k Svetemu Duhu nas je pozdravil msgr. Fisichella in povedal, da nas je zbranih okrog 800 udeležencev iz 43 držav sveta, ki jih je tudi naštel, največ iz Italije 287, 78 iz Filipinov, 45 iz Francije, 31 iz Brazilije, 13 iz ZDA, 11 iz Španije … in Slovenije.
Ker bo želji papeža Frančiška leto 2024 leto molitve, kot priprave na Jubilej 2025, so bila vsa premišljevanja povezana z molitvijo. Najprej smo prisluhnili premišljevanju p. Ermanna Barucca, karmeličana, z naslovom: Molitev priprošnje (sredniška molitev, posredovanje). Predavatelj se je naslonil na 17. poglavje Janezovega evangelija, ki govori o Jezusovi veliko duhovniški molitvi. Tudi mi moramo misliti na to, s kom govorimo in kaj govorimo. Sin je pokoren Očetu, On prosi za svoje, ne za svet. Sin prosi, da bi postali eno z Očetom, da bi nas posvetil v resnici. Tukaj gre tudi za občestvo z vsemi svetimi, gre za trinitarično molitev, za prehod od nas k drugemu.
Drugo premišljevanje je imel kardinal Angelo Comastri z naslovom: Sprejemati in odpošiljati romarje. Devica Marija s svojo navzočnostjo nagovarja vsakega človeka in vsakdo, ki pride v svetišče mora biti v svojem življenju evangelizator, tisti, ki bo svetu prinašal Božjo dobroto, Boga samega. Zato moramo biti dobri ljudje, vljudni, spoštljivi, potrpežljivi in te drže dobrote pritegujejo druge ljudi k evangeliju. Najprej sejmo dobroto in potem bomo lahko sejali in oznanjali evangelij. Vsi se moramo zavedati, da življenje govori bolj kakor besede. Molitev, ki je bila izražena v svetišču, naj se nadaljuje v življenju romarja.
Tretje premišljevanje je imel dominikanec p. Paul Brendan Murray z naslovom: Molitev grešnika. V vsakem kristjanu mora biti ponižna molitev, ki izraža globoko zaupanje v božje usmiljenje. Gospod, ki je vsemogočen, me lahko reši. Razbojnik na križu je Jezusu dejal: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« (Lk 23,42) Potem se je dotaknil življenja svetega Avguština ter njegove grešnosti; sv. Terezije Avilske, sv. Terezije iz Lisieuxa in sv. Janeza od Križa. Iz življenja omenjenih svetnikov nam je pokazal, kako je Kristus prinesel upanje za vse grešnike. Človeška narava je grešna, a Kristus je tisti, ki zmore storiti vse, če ga ponižno prosimo.
Četrto premišljevanje je imelo naslov: Kako moliti z glasbo in petjem. O tem je spregovoril msgr. Marco Frisina, skladatelj. Poudaril je, da je Bog položil svojo glasbo v naravo in da imajo vse pomembne stvari svojo glasbo. Ljubezen je vedno povezana z glasbo. Tudi prerokbe so povedana z glasbo. Vse velike dogodke v Svetem pismu lahko gledamo preko glasbe in petja. Glasba najprej pride v srce in potem gre v glavo in se zopet vrne nazaj v srce. Brez glasbe ni nobene slovesnosti. Sv. Avguštin se je spreobrnil ob poslušanju petja. Svetišče so kraji, kjer se Bog razodeva tudi po glasbi.
Peto premišljevanje je imel umetnik David Lopez Ribes z naslovom: Molitev v umetnosti. Poudaril je, da je umetnost jezik, ki nagovarja tudi neverujoče. Umetnost in molitev sta tesno povezana, ker ena pomaga razumeti drugo in obratno. Umetnost je odnos duhovne izkušnje pri umetniku. Umetnost se začne pri Bogu in to človek občuduje in se uči. Umetnik govori o nesmrtnosti. Umetnost pripravlja človeka na smrt. Cerkev potrebuje umetnike, ki govorijo o Bogu in vrednotah. Lepota je ljubezen. Sv. Ambrož je pisal o stvarjenju in Bog je počival šele po tem, ko je ustvaril človeka, prej ni počival, da bi tako izrazil svoje usmiljenje nad človekom.
Šesto premišljevanje je imel jezuit p. Daniel Cuesta Gómez z naslovom: Ljudska molitev. O tem danes rečemo, da gre za ljudsko duhovnost. Tu gre za oseben odnos med človekom in Bogom. Glavno orožje pri tem je molitev. Veliko različnih namenov je s katerimi ljudje priromajo v svetišče. Del te molitve in romanja je vedno tudi udeležba pri zakramentih, zlasti sprave in evharistije. Velik pomen imajo tudi križevi poti v cerkvi, v naravi, molitve rožnega venca, obiski muzej z versko vsebino … Ljudska molitev v najrazličnejših oblikah je pot k svetosti.
Profesorica Giustina Aceto nam je na kratko predstavila popis italijanskih svetišč, ki ga ureja že nekaj let in kako to poteka v Italiji.
Zadnji dan srečanja nas je nagovoril msgr. Fisichella z naslovom: Svetišče na poti k Jubileju upanja. Naslonil se je na Jezusove besede, ko je prišel v tempelj: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (Jn 2,16) Jezus je prišel v tempelj, ki je kraj molitve in privilegiran kraj srečanja z Očetom. Na poti do Očeta moramo odstraniti vse, kar nas ovira, da se bomo z Njim resnično tudi srečali. Jezus tudi jasno, da se bo njegova hiša imenovala hiša molitve za vsa ljudstva. O tem je bilo že povedano v Stari zavezi pri Izaiju 56,7. V hiši molitve moram odkriti, da me Bog ljubi, da je to kraj odpuščanja in ljubezni. Zato vstopamo v leto molitve kot priprave na Jubilej 2025 in da bi naša svetišča postala hiše molitve in kraji krščanskega upanja. Če nimamo upanja, bomo težko molili. Moliti moramo, da bomo dobili zveličanje. Prihodnost, ki jo pričakujemo, kaže na stanje novega stvarstva, ki ni pokvarjeno in bomo vedno z Gospodom. Naše življenje je obdano z upanjem. V svetu, ki je brez upanja, ker ne verjame v vstajenje. Apostol Pavel je lepo zapisal: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je
bil dan.« (Rim 5,5) Upanje ne razočara, ker je kakor sidro zvestobe prejetim milostim: »To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše.« (Heb 6,19) Molitev naj bo polna upanja in naj ne opeša naša vera.
Po tem premišljevanju nas je nagovoril papež Frančišek in nam dejal, »da v svetišče gremo predvsem zato, da molimo. Vedno moramo ohranjati živo skrb za to, da bodo naša svetišča resnično privilegirani kraji molitve. V zgodovini vsakega svetišča zlahka otipamo vero našega vernega ljudstva, ki jo ohranja in hrani molitev, predvsem rožni venec, ki pomaga moliti s premišljevanjem o skrivnostih iz Jezusovega in Marijinega življenja.« Papež je še naglasil pomen prejema zakramenta sprave, da je potrebno v svetiščih posebno pozornost nameniti čaščenju. Po papeževih besedah ljudje hodijo v svetišča tudi zato, da bi bili potolaženi, ker na telesu in duhu nosijo breme, bolečino ali skrb. »Naj naša svetišča prekipevajo od tolažbe in usmiljenja!«, zapiše sveti oče.
»Romar potrebuje upanje. Išče ga v samem dejanju romanja: odpravi se na pot v iskanju zanesljivega cilja, ki ga bo dosegel. S svojo molitvijo prosi za upanje, saj ve, da lahko samo preprosta in ponižna vera pridobi milost, ki jo potrebuje. Zato je pomembno, da ob vrnitvi domov čuti, da je bil uslišan in je napolnjen z vedrino, ker je svoje zaupanje položil v Boga.«
Ob koncu srečanja je papež dejal, da želi, da bi bilo prihodnje leto, v pripravi na jubilej 2025, v celoti posvečeno molitvi. »Kmalu bodo objavljeni pripomočki, ki bodo lahko pomagali ponovno odkriti središčno mesto molitve. Priporočam jih kot dobro branje, ki spodbuja, da bi molili s preprostostjo in po zgledu Kristusovega srca. Vsak dan znova obnavljajmo veselje in zavzetost, da bomo možje in žene molitve. Molimo iz srca, ne kot papige. Ne. Iz srca. Naj izgovorjene besede pridejo iz srca. V svetiščih boste to storili s pomočjo duhovnosti, ki je značilna za vas.
Naj se iz vseh svetišč dvigne zahvalna pesem Gospodu za čudovite reči, ki jih dela tudi v našem času. In prosimo za priprošnjo Božje Matere, da bi v teh nemirnih časih mnogi naši trpeči bratje in sestre ponovno našli mir in upanje.«
Naše drugo srečanje smo zaključili s poslušanjem štirih pričevanj rektorjev iz Knocka na Irskem, iz Nigerije, Južne Koreje in Filipinov.

Tekst in fotografije: p. Robert Bahčič

Fotografije