Praznik zahvale so poznala že starodavna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala ječmenove snope, poljedelska ljudstva pa so darovala enoletno jagnje. Z nastopom judovstva oziroma z izhodom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti je zahvala dobila bogoslužni in odrešenjski pomen. Judje se tega dogodka spominjajo ob šotorskem prazniku v spomin na štiridesetletno potovanje po puščavi po odhodu iz egiptovske sužnosti.

Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki nam jih daje narava, ampak tudi za darove, kot so spoznanje, svoboda, dobrota, dom, čas, vero in drugo. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo.

Cerkev z opozarjanjem na pomen zahvale in hvaležnosti Bogu, stvarstvu in ljudem prebuja in krepi osnovno razsežnost medsebojnih odnosov in jim daje novo kakovost. Najvišja oblika zahvale za kristjane je daritev maše, kjer se Bogu Očetu zahvaljujemo za vse, kar nam je podarjeno. Maša je prošnja in zahvala ob enem, zato je praznovanje zahvalne nedelje povezano z bogoslužnim obredom.

Bogu hvala za vse dobrote, ki nam jih naklanja, za prijazne ljudi in svetlobo vsakega dneva posebej.
Četudi znajo biti dnevi včasih težki in temačni, se potrudimo v njih prepoznati tisto majceno lučko, ki se kaže, da nas navdahne z upanjem in hvaležnostjo.

Pripravila: UV

Fotografije