Redke cerkvene osebnosti so tako kot Frančišek Asiški vplivale na Cerkev in družbo zahodnega sveta. Vse življenje je imel pred seboj en sam cilj: postati vedno bolj podoben Kristusu. Dne 24. septembra 1224 se je svojemu Gospodu približal bolj kot kdajkoli prej: med globoko molitvijo in v zamaknjenosti je na La Verni začutil rane Jezusa Kristusa. To je v zgodovini Cerkve prva zanesljivo izpričana stigmatizacija.

Frančišek je zaradi spokornega življenja, dolgih postov in romanja v Sveto deželo zbolel, grozila mu je nevarnost, da bo oslepel. Da bi mu ozdravili očesno bolezen, so ga poleti leta 1226 odpeljali v Sieno, v takrat znamenito medicinsko šolo. V Sieni je svojemu nasledniku, redovnemu generalu, zvestemu bratu Eliju, narekoval svojo oporoko. Na nosilih so ga prenesli nazaj v Porcijunkulo, kjer se je nekoč vse začelo. Umrl je 3. oktobra 1226. Šele naslednji dan so na njegovem telesu odkrili Kristusove rane.

V manj kot dveh letih po njegovi smrti ga je papež Gregorij IX. (1227–1241) 16. julija 1228 razglasil za svetnika. Dan poprej je papež položil temeljni kamen za baziliko sv. Frančiška, razkošno cerkev, kjer naj bi hranili njegove relikvije. Ko je bila leta 1230 spodnja cerkev bazilike dograjena, je dal brat Elija v njej na skrivnem mestu shraniti truplo redovnega ustanovitelja, in sicer iz strahu pred roparji relikvij. Šele leta 1818 so po številnih neuspešnih izkopavanjih našli podzemno kripto s svetnikovimi posmrtnimi ostanki in postavili znamenito grobnico, ki jo vse do danes vsako leto obišče na sto tisoče romarjev.

FRANČIŠEK ASIŠKI

Še živiš:
v beračih, sestrah dobrih, bratih malih, v deci nežni, v žeji, gladu, ptičkah zalih, v svetlih slutnjah modro govoriš.

Kdor se vate, romarja, ozre sred dela in krvi, rože mu vzrasto v rokah in pesmi kaplja v rane kane.
Vrtinci se poležejo, vihar se v sapo lahno spremeni in vse krog nas zaraja v plese tihe in izbrane.

Povsod Te vidimo:
na ulici, v planinah, v zimski noči,
v žitu zrelem, v šumenju rek, v razkošju barv, v teženju belem, povsod si brat.

Ah, brat,
da vedel bi, kako je zdaj pri nas.
Da bil bi zdaj pri nas, ne šel bi mimo naših vrat, ne, ustavil bi se in bi z večnostjo prepojil naš izmozgan čas.

O, kako bi bilo vse drugačno.
Pobratil bi se človek s ptičkami in pil veselja med, zažgal kresove radostne ljubezni in zapel prešerno v svet.
V svetlobi božji bi se pomladilo srce mračno.

Veš, samo nečesa bi rad:
le Tvojo dlan izvoljeno bi rad objel,
prijel bi jo tak nežno in si lice ž njo ogrel.
Ah, svoje mrzlo lice, sončni brat. (Edvard Kocbek)

Fotografije