Danes obhajamo 29. nedeljo med letom, ki je obenem tudi misijonska nedelja. Papež Frančišek je za letošnjo poslanico izbral geslo: »Goreča srca, noge na poti«.
Sončna jesenska nedelja je k Mariji Pomagaj privabila veliko število romarjev. Svete maše ob 10. uri, 11.30 in 16. uri so bile na trgu pred baziliko Marije Pomagaj.
Osrednjo romarsko sveto mašo ob 10. uri je daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič, pri maši so peli mladi pevci in pevke zbora Spominčice z Brezij. Sveto mašo je prenašala TV Slovenija.
V pridigi je p. Robert Bahčič spregovoril o današnji Božji besedi: “Judje so tako kot vse province Rimljanom plačevali davek, ki je bil enak za vse in so ga bili oproščeni samo otroci in ostareli. Judje so ta davek imeli za sramotno znamenje narodove podložnosti tujcem in je bil kamen spotike. Verni Judje so bili prepričani, da se davek sme dajati samo Bogu. Tiberij, ki je takrat vladal, si je dal poleg svoje podobe vkovati še napis: “Tiberij cesar, vzvišeni sin božanskega Avgusta.” Tak napis je bil za verska čustva Judov huda žalitev.
Smo v Jeruzalemu, v svetem prostoru templja, kjer je bilo prepovedano vnašati kakršno koli človeško figuro, tudi če je bila kovana na kovancih. Zato so bili na vhodu menjalci denarja. Farizeji, čisti, s svojo bahavo religioznostjo prinesejo v najbolj sveto mesto naroda prepovedani poganski kovanec s podobo cesarja Tiberija. Komedijanti so razkriti: oni, opazovalci, so tisti, ki kršijo normo in kažejo, da sledijo denarnemu zakonu in ne Mojzesovemu. Z odgovorom, da je potrebno dati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega, se je izognil nastavljeni pasti. V tem odgovoru vidimo, da lahko Bog uporabi svetnega vladarja kot orodje svojega odrešenjskega načrta. Prav o tem nam je spregovorilo prvo berilo iz Izaijeve knjige.
Vedeti moramo, da je babilonski kralj Nabuhodonozor v 6. stoletju pred Kristusom premagal Judovo kraljestvo in osvojil Jeruzalem in vse odpeljal v izgnanstvo v južno Mezopotamijo. Ali je Bog s tem zapustil svoje ljudstvo? Po pouku prerokov Izaija in Ezekijela je Izrael prepoznal to dogajanje kot pravično sodbo. V ponižnem sprejemanju kazni je raslo prepričanje, da je Bog tudi v izgnanstvu pri svojem ljudstvu, da bo odvzel njegovo krivdo in ga nekoč popeljal domov kot nekoč iz egiptovske sužnosti.
Bog je poklical po imenu perzijskega kralja Kira in mu pomaga zavzeti Babilon in leta 538 pred Kristusom kralj Kir dovoli judovskim izgnancem, da se vrnejo v domovino. S tem jim je dal novo upanje za prihodnost. Prerok Izaija Kira imenuje maziljenec in to je edini primer v Stari zavezi, da se tujca imenuje za maziljenca. Maziljenci so bili kralji in tudi preroki.
Svoje življenje moram vrniti k temu, da v meni zasije božja podoba, ki jo je Bog vklesal v mojo notranjost. Zapisani smo v njegovi ljubezni. Vrniti se moramo k Bogu, k vsemu, kar je božje. Bogu dolgujemo vse. To je dobro vedel tudi Jezus, saj so ga pred Pilatom tožili, da hujska narod, da ni potrebno plačevati davek cesarju (Lk 23,1-2). Naj bo v nas zdravo razločevanje med tem, kar prihaja od sveta in tem, kar prihaja od Boga.
Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vedno živeli v skladu s Božjo podobo, ki jo nosimo v sebi in dali tudi svoj prispevek pri izgradnji zemeljskega mesta in božjega kraljestva med nami.”

Pripravila: AEF

Fotografije