Novice
25. april 2022
Misijonarji usmiljenja – znamenje sprejemanja Pod tem naslovom je med 23. in 25. aprilom potekalo tretje svetovno srečanje misijonarjev usmiljenja v Vatikanu. Srečanja se je udeležil tudi p. Robert Bahčič, rektor brezjanske bazilike.

Tretje svetovno srečanje misijonarjev usmiljenja v Vatikanu je organiziral Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, ki ga vodi msgr. Rino Fisichella.
Prijavljenih je bilo 325 misijonarjev usmiljenja, ki so se po uvodni molitvi v sinodalni dvorani, nad dvorano Pavla VI., srečali v 13 različnih skupinah razdeljenih v šest različnih jezikov. Delo po skupinah je trajalo skoraj štiri ure in tako smo imeli dovolj časa za pogovor, izmenjavo našega dela, podelitev izkušenj ter izzivov s katerimi smo se srečali v času pandemije. Popoldan smo prisluhnili predavanju msgr. Rine Fisichelle z naslovom: Misijonar usmiljenja Človek sprejemanja.
Misijonar usmiljenja naj človeka pripravi do popolnega občestva z Bogom in ljudmi. To občestvo se zgodi po odpuščanju grehov. Človeka je potrebno sprejeti pod obličje Boga (gr. synagogé 'zbor Božjega ljudstva’).
Zgled sprejemanja najdemo v 1 Mz 18,1-8, ko Abraham sprejme tri može in jih pogosti. Bog sam je bil v gosteh pri Abrahamu po teh treh možeh. Kot Abraham mora tudi misijonar usmiljenja steči k ljudem, ki ga potrebujejo.
Zgled, ki nas mora nagovarjati, je opisan v pismu Filemonu in v pismu Rimljanom, 14. poglavje, kjer apostol Pavel prosi, da nehamo soditi drug drugega, ampak da ravnamo z ljubeznijo, ker Bog sprejema vse. Čim bolj bomo povezani z Bogom, tem bolj bomo tudi povezani med seboj. Evharistija pa je vodila našega življenja z Bogom. Misijonar usmiljenja mora sprejemati vse ljudi, ki imajo željo po srečanju z Bogom v zakramentu sprave.
Po končanem predavanju smo se odpravili v cerkev Svete Marije v Vallicelli (Nova cerkev), kjer se nahaja grob svetega Filipa Nerija. Zbrani smo bili v molitvi in češčenju Najsvetejšega. Hkrati pa smo bili na razpolago za delitev in tudi prejem zakramenta sprave.
V nedeljo Božjega usmiljenja, 24. aprila, smo se udeležili svete maše v baziliki sv. Petra, ki jo je daroval msgr. Rino Fisichella. Med sveto mašo nas je nagovoril papež Frančišek.
»Mir vam bodi! To je pozdrav Vstalega, ki prihaja naproti vsaki človeški slabosti in napaki. Sledimo torej trem Jezusovim mir vam bodi! V njih bomo odkrili tri delovanja Božjega usmiljenja v nas, ki naprej daje veselje; potem vzbudi odpuščanje; končno tolaži v naporu.
Obračam se na vas, misijonarji usmiljenja. Če kdo med vami ne čuti, da mu je bilo odpuščeno, naj se ustavi in naj ne bo misijonar usmiljenja do trenutka, ko začuti, da mu je bilo odpuščeno. In od tega prejetega usmiljenja boste sposobni deliti veliko usmiljenja, veliko odpuščanja. Danes in vedno mora v Cerkvi odpuščanje priti do nas na ta način, po ponižni dobroti usmiljenega spovednika, ki ve, da ni nosilec neke oblasti, ampak kanal usmiljenja, ki na druge izliva usmiljenje, ki ga je najprej sam užil. In od tukaj izvira ta: odpustiti vse, kajti Bog vse odpušča. Vse in vedno. Mi smo, ki se utrudimo prositi odpuščanja, toda On vedno odpušča. In vi morate biti kanali tega odpuščanja preko lastne izkušnje, da vam je bilo odpuščeno. Ne mučite vernikov, ko pridejo z grehi, da bi razumeli za kaj gre. Nič, poslušajte in odpuščajte ter dajte dober nasvet za naprej. Bog vse odpušča. Ne zapirajte teh vrat.
Všeč mi je pomisliti na Marijino navzočnost tam med apostoli. Po binkoštih mislimo na njo kot na Mater Cerkve. Meni je všeč v ponedeljek po nedelji usmiljenja pomisliti na njo, kot na Mater usmiljenja. Naj nam ona pomaga iti naprej v naši tako lepi službi.«

V ponedeljek, 25. aprila, nas je najprej nagovoril papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa z razmišljanjem: Misijonar usmiljenja in poklicanost k svetosti. Poudaril je, da je svetost v Svetem pismu enaka pravičnosti. Naslonil se je na apostola Pavla, ko piše Rimljanom 3,21-26. Božja pravičnost je za nas postala odrešenje in se je razodela v usmiljenju. Tudi v dogmatični konstituciji o Cerkvi, peto poglavje, govori o poklicanosti k svetosti. Domov se vrnimo kot cestninar, ki je bil opravičen, je poudaril kardinal Cantalamessa.
Nato je sledilo predavanje patra Damiana Guillerma Astigueta, jezuita in profesorja kanonskega prava na papeški univerzi Gregorjana, z naslovom: Misijonar usmiljenja: foro interno et foro externo (v notranjem in zunanjem področju).
Ob zaključku tretjega srečanja misijonarjev usmiljenja (prvo leta 2016, drugo 2018) nas je nagovoril papež Frančišek. Tokrat nam je spregovoril o svetopisemski osebi Moabke Rute. »Ruta ni Abrahamov otrok po krvi. Ona kljub vsemu ostane Moabka in tako jo bodo vedno klicali, vendar pa ji njena zvestoba ter velikodušnost omogočita vstopiti z vsemi pravicami v Izraelsko ljudstvo. Bog ne zapusti nikogar, ki vanj zaupa, še več, gre mu naproti s svojo ljubeznijo, ki poplača onkraj želenega. Iz Rute odsevajo poteze usmiljenja, ko Noemi ne pusti same, temveč z njo deli svojo prihodnost; ko se ne zadovolji samo ostati ob njej, ampak da je z njo soudeležena vere in izkušnje novega ljudstva; ko ima namen prebroditi vsako oviro, da bi ostala zvesta. Kar smo potegnili ven je pravi obraz usmiljenja, ki se izraža s sočutjem in podelitvijo.«
O pomembnosti službe misijonarjev usmiljenja je povedal: »Kakor sem napisal v apostolski konstituciji Praedicate Evangelium: 'Evangelizacija se udejanja še zlasti preko oznanila Božjega usmiljenja, preko številnih oblik in izrazov. K temu namenu na poseben način prispeva specifično delovanje misijonarjev usmiljenja’ (člen 59 § 2). Jaz sem vas želel postaviti tja, v to apostolsko konstitucijo, saj ste prednostno orodje v današnji Cerkvi. Niste neko gibanje, ki danes je, jutri pa ne več. Ne, vi ste v strukturi Cerkve. Zaradi tega sem vas hotel dati tja. Želim si, da se bo vaše število še povečalo in zato se na škofe obračam s spodbudo, da naj izberejo svete, usmiljene in za opuščanje pripravljene duhovnike, da bi v polnosti postali misijonarji usmiljenja.«
»Nikoli ne pozabimo, da Bog v vsakdanjem življenju ljudi ne deluje z vznemirljivimi dejanji, ampak na tih, diskreten, preprost način, tako zelo, da se kaže skozi ljudi, ki postanejo zakrament njegove navzočnosti. In vi ste zakrament Božje navzočnosti«, je poudaril papež Frančišek.
»Nikoli se ne ustavite pri eni sami podrobnosti, ampak poglejte celoto njegovega življenja. To je življenje, ki kleči in prosi za odpuščanje! In kdo sem jaz, da ne odpustim? 'Toda ta kanon tako pravi, zato ne morem …’. Bodi tiho. Pred sabo imaš žensko ali moškega, ki te prosi za odpuščanje, odpuščanje pa imaš v žepu. Bo ostalo v tvojem žepu? Ali pa ga bo tvoja velikodušnost dala? 'Toda pri odpuščanju moramo biti natančni …’. Ne, nisi primeren za misijonarja usmiljenja. Pojdite v kartuzijo moliti za svoje grehe. To ni dobro. Bog se ne ustavlja pri videzu in če bi sodil le po napakah, se verjetno nihče ne bi bil zveličal! Kdo med nami nima nobenega greha? Usmiljenje se ne izraža tako. Zna pogledati v človekovo srce, kjer je skrita želja, nostalgija po vrnitvi k Očetu in v njegovo hišo (prim. Lk 15, 18-20).«
»Tukaj je spodbuda, ki vam ga izrekam: vedno imejte pri roki odejo usmiljenja – pomislimo na Noeta – da s svojo toplino ovije tiste, ki prihajajo k vam, da bi jim bilo odpuščeno; ponuditi tolažbo tistim, ki so žalostni in osamljeni; bodite velikodušni kot Ruth, ker vas bo le tako Gospod prepoznal kot svoje zveste služabnike.«
»In pred koncem bi se rad – to sem rekel že ob drugih priložnostih – spomniti na velikega spovednika ali bolje rečeno dveh, ki sem ju srečal v prejšnji škofiji. Eden je bil zakramentinec, vodstveni mož, bil je provincial, a nikoli ni zapustil spovednice. In tam je bila vrsta! Bil je star in te je poslušal in edino, kar je rekel, je bilo: 'Bueno, bueno, bueno (Dobro, dobro, dobro)...’. Bog je dober in adijo. Ni hotel vtikati nosu v okoliščine. In jaz grešil sem zoper tega človeka, ker sem, ko je umrl, šel in videl krsto brez rož; šel sem v cvetličarno, kupil rože in mu jih prinesel. In ko sem razporejal rože, sem zagledal rožni venec … in ukradel sem križ. In rekel sem mu: 'Daj mi polovico svojega usmiljenja.’ Mislil sem na Elizeja: 'Daj mi polovico svojega usmiljenja’. In križ nosim tukaj znotraj, vedno, s seboj.«
»Drug še živi: pred dnevi sem ga poklical po telefonu, ker je imel 95. rojstni dan. On spoveduje cel dan. Ogromna vrsta ljudi: moških, žensk, otrok, mladostnikov, duhovnikov, škofov, redovnic, vseh, vsega božjega ljudstva. In on spoveduje. In nekega dne je prišel k meni, na škofijo, in mi rekel: 'Poslušaj, malo sem zaskrbljen, ker mislim, da preveč odpuščam’. Oni je bil zakramentinec, ta kapucin. 'In kaj narediš, ko preveč odpustiš’ – 'Eh, grem v kapelo in rečem: 'Gospod, odpusti mi, ker sem preveč odpuščal’, pa takoj nekaj pride vame in rečem mu, Gospodu: 'Ampak pazi, Ti si bil, ki si mi dal slab zgled: preveč si odpuščal! Pomislite na ta dva primera in se ne naveličajte odpuščati, saj se On nikoli ne naveliča odpuščati, nikoli.«
Iz Slovenije sta se srečanja misijonarjev usmiljenja udeležila msgr. dr. Jože Plut in p. Robert Bahčič ter p. Peter Lah, ki deluje v Rimu.

Zapisal: p. Robert Bahčič
Foto: p. Robert Bahčič

Fotografije