»Jezus Kristus je … zaradi vas postal ubog«. (prim. 2 Kor 8,9) S temi besedami apostol Pavel nagovarja prve kristjane iz Korinta, da bi jih opogumil pri njihovih prizadevanjih za solidarnost do bratov in sester v stiski. Svetovni dan ubogih letos prihaja kot zdrav izziv, ki nam pomaga, da se ozremo na svoj način življenja in številne oblike revščine okoli nas. Je v uvodu poslanice ob Svetovnem dnevu ubogih zapisal papež Frančišek. Povabljeni smo, da delimo tisto malo, kar imamo, s tistimi, ki nimajo ničesar, tako da nihče ne ostane praznih rok. Občutek za skupnost in občestvo kot način življenja se krepi in čut za solidarnost zori.
Tudi današnja Božja beseda nas poziva, da naj nas ne bo strah, temveč naj se z zaupanjem soočimo s težavami, nerazumevanji in celo preganjanji ter ohranijomo vero v Gospoda: »Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec« (Lk 21,9).
O vsebini Božje besede je v pridigi osrednje romarske svete maše v baziliki Marije Pomagaj spregovoril tudi rektor, dr. p. Robert Bahčič: “Današnja božja beseda, zlasti Jezusove besede, nam jasno kažejo, da si raja na zemlji človek ne bo nikoli ustvaril. Kadar se človeški jaz postavlja v ospredje se izgublja vsaka povezanost z Bogom. Tudi vse moderne tehnike, ki jih imamo na razpolago v današnjem času, nam ne omogočajo, da bi bili bolj povezani med seboj. Če vse to pogledamo z realnimi očmi vidimo, da nam to ni v službi, da bi služili Bogu in ljudem. S tem uničujemo sami sebe in medsebojne odnose. Naši odnosi zaradi tega niso nič boljši, ampak nasprotno, človek se zapira sam vase in misli, da zmore vse. Tak človek uničuje samega sebe. A Gospod nam govori, da bodo prišle še hujše stvari. In ko gledamo okoli sebe premišljujemo o tem, ali je res svobodna volja to, da divjajo vojne, da sovražimo drug drugega. Mogoče še nismo prišli do konca, kaj vse nam gospod pripravlja, ne vemo. A po drugi strani nas vabi, ko pravi, še las z glave se vam ne bo izgubil, zato imejte zaupanje vame. Če se bomo oklenili Boga, ga postavljali v svojo sredo, nam bo vse tisto, kar imamo v življenju, služilo na poti proti večni domovini.
Jezus nas opozarja, da ne verjemimo vsakemu, ki nas vabi, kaj vse je potrebno prebrati, uporabiti, da si bomo ohranili življenje. Jezus nas vabi k stanovitnosti, vabi nas, da se oklenimo Njegovih besed. Bodimo stanovitni v dobrem, v molitvi, v prejemanju zakramentov. To je naša pot in naša rešitev. Tudi vse slabo, ki ga bomo deležni, vse sovraštvo, je samo zato, kot pravi Jezus, da bi mi v tem svetu pričevali zanj.
Bog nam daj te moči, da bi tudi mi v teh časih bili zares priče njegove prisotnosti v svetu. Priče njegove ljubezni, njegove dobrote. K temu nas vabi Gospod. Naj nam ta sveta maša podeli moči za stanovitnost, v hoji po poti evangelija. Naj bo naše srce kakor Marijino, prebodeno z mečem bolečin. Takrat se bodo razodele misli mnogih src in Bog nam daje tolažbo, daje upanje in utrjuje našo vero. Zato vsem želim, naj Gospod utrdi naše srce, naj naše misli usmeri k Njemu, utrjuje naše korake po poti evangelija. Tako bomo lahko rekli Gospodu, tukaj sem, oklepam se samo tebe. In vse drugo, kar mi daješ v življenju je samo pot, pripomoček, da lahko hodim trdneje po tej poti. In po tej poti je z nami naša nebeška mati Marija, zato vedno znova prihajamo k Njej, Njej se izročamo, da nas Ona še bol oklene. S svojim Sinom, da bi tako skupaj z Božjo dobroto hodili po poti do večnosti.”
Pripravila: AEF
Fotografije
