Vprašanje 'Kaj pa vi pravite, kdo sem?’ nastopi v trenutku odločilnega preobrata v Jezusovem življenju. Je namreč na poti v Jeruzalem, kraj, kjer se bo dopolnil osrednji dogodek našega zveličanja in kjer se bo rodila Cerkev. Odgovori na Jezusovo vprašanje so različni.
Še danes, tako kot tekom stoletij, ljudje, ki so na svoji poti na najbolj raznovrstne načine našli Jezusa, odgovarjajo različno. Vsi ti odgovori niso nujno napačni, vendar pa ostajajo nezadostni, saj ne dosežejo srca Jezusove identitete. Le kdor sprejme, da bo hodil za njim po njegovi poti in živel v občestvu z njim v skupnosti učencev, ga lahko zares spozna.
Tudi Petrov odgovor, ki pravi »Ti si Mesija« in je nedvomno točen, še vedno ni zadosten. Jezus se ne pusti ujeti v človeške opredelitve osvoboditelja. Zato Petrov odgovor dopolni s tem, da napove trpljenje, ki je na vrsti pred vstajenjem. Tako želi učencem pomagati razumeti, kdo on v resnici je. Trpeči Mesija, Mesija služabnik, in ne nek vsemogočen politični osvoboditelj. Jezus je poslušen volji svojega Očeta vse do darovanja lastnega življenja. To pa je v nasprotju s tistim, kar so mnogi od njega pričakovali. A ko mu Peter oporeka, je Jezus do njega strog. Tako pokaže, da mora, kdor želi biti njegov učenec, sprejeti, da je tako kot on najprej služabnik.
Kreniti na pot hoje za Jezusom pomeni vzeti svoj križ. Pomeni hoditi po poti, ki ni lahka. To ni pot oblasti ali zemeljske slave. Nasprotno, ta pot vodi k odpovedi samemu sebi in k izgubi lastnega življenja za Kristusa in evangelij. Hkrati je to tudi pot upanja.
Hoja za Jezusom zahteva konkretna dejanja. Služenje je sestavni element identitete Kristusovih učencev. Poklicanost Cerkve in kristjanov je služiti, tako kot je to storil Gospod sam, zastonjsko in vsem, brez razlike. Nujno je tako tudi služiti pravičnosti in miru. Nujno si je prizadevati za bratsko družbo in gradnjo občestva. In tudi pričevanje kristjanov na Bližnjem vzhodu je nujno, da bi vsi lahko živeli mirno in dostojanstveno. Vsakdo naj bi si za mir prizadeval tam, kjer je. Vsem, ki trpijo, je kot služabnik blizu On, zato naj bodo zaradi Kristusa polni upanja. Nobeno trpljenje ni zaman.
(misli papeža Benedikta XVI., povzeto po hozana.si)

Pripravila: AEF

Fotografije