Največji cerkveni Marijin praznik je Marijino vnebovzetje. Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam govori, da je ena izmed nas ljudi – Marija, dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidimo v večnosti.
Osrednjo slovesno sveto mašo je v Slovenskem Marijinem narodnem svetišču ob 10. uri na trgu pred baziliko Marije Pomagaj daroval ljubljanski škof metropolit msgr. Stanislav Zore.
Zbrane je na trgu pred baziliko uvodoma pozdravil in nagovoril rektor svetišča, dr. p. Robert Bahčič. »Marijino vnebovzetje je praznik življenja, ki je premagalo smrt. Nismo določeni za uničenje temveč za vstajenje,« je povedal rektor osrednjega slovenskega Marijinega svetišča.
Spomnil je na kar nekaj obletnic, med drugim na 30-letnico Slovenije, obletnico začetka posvetitve slovenskega naroda Mariji, 25-letnico obiska svetega papeža Janeza Pavla II. na Brezjah in v Sloveniji ter na današnjo 50-letnico posvetitve kapele Marije Pomagaj v Marijinem narodnem svetišču v Washingtonu. »Papež Frančišek nam je za letošnje leto dal dva pomenljiva poudarka: razglasil je leto družine in leto svetega Jožefa. S tem nam je za zgled dal sveto družino kot celoto, obenem pa izpostavil tako očeta kot mater. Družinske matere bi Marijo morale posebej posnemati in dati zgled molitve svojim otrokom. Matere so Marije v družini, ki z njo in zanjo molijo. Očetje pa so varuhi družin, po zgledu sv. Jožefa,« je še dejal p. Robert Bahčič.

Nadškof Zore je nato v pridigi dejal, da je praznik Marijinega vnebovzetja predstavlja močno vero, ki se ne konča. »Današnji praznik je smiseln in izpolnjen samo v naši veri v večno življenje. Brez te vere bi bil ta praznik prazen. Bil bi privid, iluzija. Prazen obet, goljufiva obljuba, ki se nazadnje razblini v razočaranje. A naš Bog ni goljufiv, ne daje praznih obljub, ker je ljubezen. Zato nam daje samega sebe, da bi mogli v njem živeti tako v času kot tudi v večnosti.«
V luči prebranega odlomka iz Svetega pisma o zmaju, ki je velik in ognjenordeč in je uničevalec saj je za seboj potegnil tretjino nebesnih zvezd, je dejal, da je zato zmaj, ki je bil vržen na zemljo, vse svoje moči usmeril v delovanje zoper Kristusovo Cerkev v njenih začetkih in skozi vsa obdobja njene zgodovine. »Tudi v našem času Cerkvi ni prizaneseno z nasprotovanjem in s poskusi, da bi ji iztrgali vse, čemur po svojem delovanju daje življenje na tem svetu. A zmaj je danes drugačen. Nič več ni ognjenordeč. Tega namreč vsi prepoznajo in se zato lahko zavarujejo pred njim. Danes je zmaj prilagodil način svojega pojavljanja. Prikazuje se nam v zelo različnih barvah in nas s svojo pisanostjo skuša prepričati, da je dobrohoten. Rad bi bil videti neškodljiv, da bi ga spustili v svojo bližino. Ob drugačni zunanji podobi je tudi spremenil način svojega delovanja. Nekdaj je uničeval, mučil, pošiljal v pregnanstvo, moril. Njegovo delovanje je bilo vidno, nasilno. Brez težav ga je bilo moč prepoznati.«
Nadškof Zore je nadaljeval, da danes zmaj uporablja drugačno taktiko: »Nič več ne zapira v ječe in ne pošilja v taborišča, pač pa se hoče polastiti človekove notranjosti; ugrabiti hoče njegovo dušo, ga izprazniti vseh vrednot in mu odvzeti vse opore, ob katerih bi lahko rastel v samostojnost. Močno si prizadeva, da bi mu vsilil določen način mišljenja, da bi ga prepričal v zveličavnost določenih pojmov, tako da vse tisto, kar ni skladno z zmajevim načinom delovanja, označi za zaostalost, za nestrpnost, za sovražni govor. Deluje tudi tako, da vsem, ki mu ugovarjajo, odvzame možnost besede in jih zapre v prisilni molk.«
Po besedah nadškofa Zoreta danes, tako kot sta Marija in Elizabeta v tistem času potrebujemo odprtost, sprejemanje in veliko medsebojno spoštovanje. »Kako zelo to v tem trenutku potrebujemo tudi v našem narodu, zlasti med najbolj odgovornimi za naše skupne zadeve. Vsak posameznik in vsaka skupina in vsaka skupnost je ob srečanju z drugačnostjo postavljena pred izbiro: ali bo drugačnost videla kot grožnjo zase in jo skušala uničiti, ali pa bo drugačnost videla kot povabilo k dialogu in kot priložnost za dopolnjevanje, iz katerega lahko nastane nekaj dobrega, nekaj boljšega, kar omogoči srečanje.«
Pridigo je ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore sklenil z besedami: »Praznik Marijinega vnebovzetja nam odpira pogled v prihodnost, kakršno Bog pripravlja tistim, ki ga ljubijo. Ta prihodnost je čudovita. Obenem pa vemo, da se ta prihodnost začenja tukaj, v naših vsakdanjih odločitvah za dobro ali proti njemu, za Boga ali proti njemu. Naj nam Marija pomaga, da bomo znali kot ona prinašati življenje, veselje in obenem tudi spoštovanje do ljudi ter na ta način izkazovati čast Njemu, ki je tudi nam storil velike reči. Zato bomo sedaj Mariji izročili sami sebe, naš narod, naše rojake po svetu, posebej pa naše družine in našo mladino, da bi vedno znova odkrivali in ustvarjali prostor veselja, srečanja in medsebojnega spoštovanja.«

Po pridigi je sledila izročitev slovenskega naroda Mariji, ki jo, kot je uvodoma poudaril p. Robert Bahčič, na praznik Marijinega vnebovzetja molimo že 30 let.

Ob koncu svete maše pa je nadškof podelil papeški blagoslov s popolnim odpustkom.

Za nemoten potek svete maše so skrbeli člani Suverenega Malteškega viteškega reda, pri maši je pel zbor bazilike Marije Pomagaj, slovesnost pa so olepšale tudi številne narodne noše ter romarji, ki so na Brezje prišli peš, s kolesi ali osebnim prevozom, med njimi je bil tudi minister za obrambo in podpredsednik vlade mag. Matej Tonin s soprogo.

Romarji, ki so se razporedili pri svetih mašah, ob 7.00, 8.30, 10.00, 11.30 in 16.00, so svete maše spremljali pri zunanjem oltarju, kar je omogočilo lažje spoštovanje varnostnih navodil. Vsem, ki so priromali k Mariji Pomagaj, se zahvaljujemo za upoštevanje navodil in strpnost.

Devica, v nebesa vzeta, prosi za nas!

Pripravila: AEF in AS

Fotografije