Novice
13. junij 2021
»Dobro je, Gospod, da te slavimo.« (Ps 92) Sončna nedelja, god svetega Antona Padovanskega, je k Mariji Pomagaj na Brezje privabila veliko število romarjev. Svete maše so frančiškani darovali pri zunanjem oltarju, na trgu pred baziliko.

V petek smo obhajali slovesni praznik Srca Jezusovega, včeraj Marijinega brezmadežnega srca, danes pa goduje eden najbolj priljubljenih in poznanih svetnikov, sveti Anton Padovanski.
Praznik Marijinega brezmadežnega srca obhajamo dan po prazniku Srca Jezusovega. V drugem poglavju Lukovega evangelija, ki govori o tem, kako so ob Jezusovem rojstvu betlehemski pastirji prihiteli na kraj njegovega rojstva, »našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno,« in nato povsod pripovedovali, »kar jim je bilo o tem detetu rečeno«, evangelist značilno pristavlja: »Marija pa je vse te besede hranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Če je Marija hranila v svojem srcu vse, kar se je nanašalo na Jezusovo detinstvo in deško dobo, je razvidno, da je v svoje srce najprej sprejela spomine, vtise, opažanja, dejanja. Zato smemo reči, da sta po Lukovem gledanju tudi odgovor na angelovo oznanilo Mariji in zato tudi spev »Moja duša poveličuje« (Magnifikat) prihajala iz Marijinega »srca«.
“Marija nam je zgled, kako se približamo Jezusu”, je med drugim v pridigi dejal p. Robert Bahčič in se s tem navezal na oba praznika, ki smo jih obhajali v preteklih dneh.
'Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali’ (Mt 5,8)

Sveti Anton Padovanski (1195–1231) goduje 13. junija in je eden od najbolj priljubljenih in poznanih svetnikov. Samo enajst mesecev po njegovi smrti ga je papež Gregor IX. (1227–1241) že razglasil za svetnika, kar je v zgodovini Cerkve najkrajši beatifikacijski postopek.
Anton Padovanski se je leta 1195 rodil v bogati plemiški družini v Lizboni na Portugalskem, njegovo krstno ime pa je bilo Fernando. Po dobri verski izobrazbi se je leta 1211 pridružil regularnim avguštinskim kanonikom v portugalski Coimbri in prejel mašniško posvečenje. Nekaj let pozneje je žaloval skupaj z ljudsko množico, ko so v Coimbri pokopali pet manjših bratov, misijonarjev, ki so jih v Maroku umorili muslimani. Dogodek ga je tako pretresel, da je sklenil, da bo prestopil v red manjših bratov in odšel v Afriko oznanjat vero. Leta 1220 je prišel k manjšim bratom v samostan v Coimbri in tam privzel ime Anton. Z ladjo se je odpeljal v Maroko, da bi tam oznanjal Božjo besedo. Kmalu po prihodu v Afriko je hudo zbolel in je bil več mesecev priklenjen na posteljo. Oslabljen in nesrečen je spoznal, da mu ne preostane drugega kot vrnitev na Portugalsko.

Med potovanjem po morju proti domovini je usoda odločila drugače. Hud vihar je zdrobil ladjo ob obali pred Sicilijo. Anton se je od tam podal v Assisi, kjer je prav takrat potekal generalni kapitelj v Porcijunkuli. Tam posebej še ni bil opažen. Provincial pokrajine Emilia–Romagna se je zavzel zanj in ga vzel s seboj v gorski samostan Monte Paolo v bližini mesta Forlì ob jadranski obali. V tem mestu je do izraza prišla njegova izredna govorniška nadarjenost in tam se je tudi začela njegova odmevna pridigarska pot.
Zanj je slišal tudi Frančišek Asiški (1181/2–1226) in mu nazadnje naročil, naj manjše brate teološko izobražuje.

Sveti Anton, prosi za nas!

Pripravila: AEF

Fotografije