Praznik Srca Jezusovega je zadnji veliki Gospodov praznik, ki je kot nekakšen odsev velikonočnega bogoslužnega časa. Ta praznik skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, iz katerega pritekajo vsa velika Božja dela in milosti.
Podoba Jezusove s sulico prebodene strani je bila znana že v prvih stoletjih krščanstva, kasneje pa se je češčenje Srca Jezusovega postopoma širilo. V 12. stoletju je o Jezusovem Srcu govoril zlasti sv. Bernard, za njim pa še mnogi drugi svetniki.
»Nastavitev« praznika Jezusovega Srca na petek nam pove, da je ta praznik nekakšna ponovitev velikega petka, kakor je praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi nekakšna ponovitev velikega četrtka. Častiti Srce Jezusovo pomeni častiti Jezusovo osebo pod vidikom tega, kar je v Kristusu najgloblje in najbolj veličastno – njegova odrešenjska ljubezen.
V 20. stoletju je ljubljenka Jezusovega usmiljenega Srca sv. Favstina Kowalska zaslužna za to, da se je njegovo češčenje še razcvetelo. V svojem dnevniku ga imenuje »najljubeznivejše Srce mojega Gospoda, polno sočutja in neizmernega usmiljenja«.
V času hude bolezni je med drugim zapisala: »Čeprav je puščava strašna, vendar stopam z dvignjenim čelom in gledam v sonce – to je v usmiljeno Jezusovo Srce.« Jezus sam pa ji je v enem od številnih videnj naročil: »Povej obolelemu človeštvu, naj se oklene mojega usmiljenega Srca, in napolnil ga bom z mirom.«
»Pozdravljeno, nadvse usmiljeno Srce mojega Boga,
nepojmljivi živi vrelec ljubezni,
iz katerega vre življenje za grešnega človeka,
in vir vsakršne blaženosti.«
(Zapis sv. Favstine na zadnji strani 4. zvezka njenega rokopisnega dnevnika)
Na slovesni praznik Srca Jezusovega so k Mariji Pomagaj priromali mobiliziranci v nemško vojsko v letih 1943-1945, skupaj z njimi pa tudi njihovi sorodniki. Letos so k Mariji Promagaj priromali že 26. leto, od 10. junij 1995, ko je nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslovil spominsko ploščo v kapeli Marije Pomagaj, dalje. Romanje vsako leto organizira Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko v času 1943-1945, s predsednikom g. Francom Ercetom.
Sveto mašo v spomin na pokojne mobilizirane Gorenjce in v zahvalo je v baziliki Marije Pomagaj daroval dr. p. Robert Bahčič, ob njem je somaševal g. Pavle Juhant.
“Letos zopet romate semkaj in tako izpolnjujete zaobljubo, ki ste jo dali v letih 1942-43 do 1945, ko so vas nemški okupatorji nasilno odtrgali od doma in vas odgnali daleč tja v neznano, v tuji svet, med ljudi, katerih jezika niste razumeli. Takrat in potem še kdo ve kolikokrat na bojnih poljanah širom Evrope, ste v trenutkih groze obljubljali: 'Če se kdaj srečno vrnemo domov, se pridemo zahvalit Mariji Pomagaj, Kraljici Slovencev na Brezje za njeno varstvo, če pa je božji načrt drugačen, da bo kdo prej odpoklican s tega sveta, naj to zaobljubo izpolnijo drugi.’
Kar precej let je moralo preteči, da ste se smeli povratniki iz vojne zbirati in se organizirati. 10. junija 1995 se vam je želja uresničila, ko je tedanji ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar blagoslovil spominsko ploščo, vgrajeno v kapeli Marije Pomagaj.
Veliko sotrpinov ste izgubili v letih vojne, pa tudi po njej. Spomnimo se jih danes pri Mariji Pomagaj. In ob 30. obletnici samostojne slovenske države prosimo pri Mariji Pomagaj, Kraljici Slovencev, da varuje slovenske družine, da bi v Letu družine, ki ga je razglasil papež Frančišek, naš narod imel zdrave in trdne družine. Da bi vera in molitev klicala blagoslov na naše družine.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Marija, pomagaj sirotam vojske
jih milostno sprejmi na svoje srce.
Marija, vse k tebi hiti,
Marija, pomagaj nam ti!
Pripravila: AEF
Fotografije
