Na drugo adventno nedeljo je med bogoslužjem evangeljski odlomek, s katerim sveti Luka, če lahko tako rečemo, pripravlja prizorišče, na katerem se bo pojavil Jezus in začel svoje javno poslanstvo (prim. 3,1-6).
Pri tem je evangelist usmeril pozornost na Janeza Krstnika, Mesijevega predhodnika in z veliko natančnostjo zarisal tako krajevne kot časovne koordinate njegovega pridiganja. Posebna vrlina, ki jo je imel Janez Krstnik, je bila ponižnost. Videl se je kot “glas vpijočega v puščavi”. Z vsem, kar je delal in govoril, je oznanjal Kristusa. Bogoslužje adventnega časa še posebej predstavi dve osebnosti, ki sta pripravili Mesijev prihod: Devica Marija in Janez Krstnik. Oba imata pomembno vlogo, a vedno v službi Kristusa. Njuna ponižnost je bila vedno v tem, da sebe nista postavljala na prvo mesto.
“Puščava je kraj tesnobe in velikih preizkušenj, obenem kraj milosti in nagovor človekovega srca. Tudi danes čutimo puščavo okoli nas, kadar ni luči in svetlobe v našem srcu. Vse tisto, kar je vezano z negativnim; čutimo in vidimo, da je tega preveč. Obenem čutimo, da je pomembno, da pripravimo pot Gospodu. Moramo pustiti dovolj prostora božji svetlobi. Če se v tej puščavi ne bomo obrnili na Jezusa, da nas napolni z upanjem, bomo ostali v negativni puščavi.
Prosimo, da bi nam Gospod vlil upanje in svetlobo. Zato prosimo in molimo. Da bi v molitvi znali razlikovati, kaj je boljše. Molitev razširja naše srce. Naj nam Marija pomaga, kajti njeno srce bije za vsakega od nas. Naše prošnje bo zanesljivo izročila Sinu Jezusu, On nam bo okrepil upanje.
Naj Gospod vstopi v naše srce, da bodo naše puščave oživele in bile polne veselja in radosti.” Je med drugim v pridigi na drugo adventno nedeljo dejal rektor brezjanske bazilike, dr. p. Robert Bahčič.

“Gospod naj nas utrjuje v zvestobi in gorečnosti za dobro.”

Pripravila: AEF

Fotografije