France Balantič se je rodil 29. novembra 1921 v Kamniku, v delavski družini s tremi otroki. France je bil najstarejši, za njim sta prišli še sestri Minka in Tilka. Na družino je bil navezan z vso ljubeznijo. Po ljudski šoli v Kamniku se je vozil na klasično gimnazijo v Ljubljano, ki jo je izdeloval z dobrim in prav dobrim uspehom. Sošolci so pripovedovali, da je bil Balantič miren, vase zamaknjen fant, popolnoma odmaknjen od dijaških političnih prepirov. Vedeli so, da ga zanimajo slovanski jeziki in sodobna slovanska literatura, ničesar pa o njegovem pesniškem snovanju. Kot sedmošolec je v zborniku kamniških študentov objavil tri sonete o izseljencih. Takrat je že bil prijateljsko povezan s Francetom Kremžarjem in Marjanom Tršarjem.
Na novega leta 1941 je hudo zbolel in 12. marca je prijavil izstop iz šole. Zdravje se mu okrepilo, ko je v začetku septembra nekaj dni prebil s Kremžarjem in Tršarjem na Veliki planini. Tam je zasnoval svoj Prvi venec in ga še tisto jesen dokončal.
Po nemškem napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 se je odločil, da se umakne v Ljubljano, da tam nadaljuje šolanje. S seboj je vzel vse svoje zapiske. Uspešno je končal osmi gimnazijski razred in se vpisal na slavistiko. Stanoval je najprej v študentskem domu, potem pa v Mostah blizu Kremžarjevih. Resno se je lotil študija, vendar se je v Ljubljani čutil osamljenega, kot brez doma. Mama in starejša sestra Minka sta ga zadnjikrat obiskali 29. junija 1941. Konec junija 1942 so ga Italijani s številnimi mladimi izobraženci odpeljali v taborišče Gonars, kjer je doživel močne notranje pretrese, tako da se je novembra vrnil v Ljubljano kot drug človek.
Po mnenju urednika dr. Tineta Debeljaka je Balantičev Venec sad njegovega globokega doživetja velikega zborovanja slovenske katoliške mladine na kamniškem Malem gradu, kjer so ob mogočnem kresu kleče molili častitljivi del rožnega venca 'za slovenski narod’. Kres je bil napoved njegovega notranjega očiščenja in darovanja. »Do aretacije in odgona v Gonars,« pričuje France Pibernik, »je bil Balantič povezan z odporniškim gibanjem na ljubljanski univerzi, spričo negativnega odnosa vodilnih oefarjev v taborišču do njega pa se je razočaran odvrnil od njih … Po številnih vosovskih atentatih na vodilne slovenske ljudi, kar je pomenilo začetek državljanske vojne na Slovenskem, se je odločil za vstop med vaške straže.« Malo zatem se je vključil v novoustanovljeno slovensko domobranstvo. V novembru 1943 je s prijateljem Francetom Kremžarjem odšel v Grahovo. 24. novembra 1943 so partizani tamkajšnjo domobransko postojanko uničili.
»V ognjenih zubljih, ki so upepelili Krajčevo hišo, v kateri so se zadrževali domobranci, je med dvaintridesetimi žrtvami zgorel tudi pesnik France Balantič« (France Pibernik). Čez pet dni bi dopolnil dvaindvajset let. Po njegovi tragični smrti je Tine Debeljak, urednik Doma in sveta, predlagal, da bi zbrali in natisnili celotno Balantičevo pesniško delo. V kratkem času mu je uspelo zbrati praktično vse dostopne rokopise in o veliki noči 1944 je uredil prvo knjigo Balantičevih pesmi, ki je izšla maja s pomenljivim naslovom V ognju groze plapolam. Nekaj kasneje istega leta je izšel Balantičev Venec v bibliofilski opremi njegovega prijatelja slikarja Marijana Tršarja (faksimile 1990). Pesnik je bil v domovini prepovedan. Leta 1966 so v Ljubljani natisnili izbor Balantičevih pesmi, toda celotna naklada je bila uničena; do novega natisa je prišlo leta 1984. Po letu 1990 je ta od Boga navdahnjeni pesnik pravično upoštevan v slovenskem slovstvu.
(povzeto po ČUK, Silvester. France Balantič (1921-1943). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 11, str 48-49.)
Ob stoletnici rojstva Franceta Balantiča smo za decembrsko revijo Marija pripravili pogovor z njegovo sestro, Tilko Jesenik Balantič. Revija Marija izide v ponedeljek, 6. decembra.
Pripravila: AEF