»Brez tišine Bog izgine v hrupu«

V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra. In seveda besede papeža Frančiška, tako globoke, tako opogumljajoče, presunejo, vedno znova, ko jih berem: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, na nas se obračaš s pozivom, pozivom k veri. Ta ni toliko klic k verovanju, da ti obstajaš, ampak klic, naj pridemo k Tebi in Ti zaupamo. … Koliko ljudi moli, daruje in prosi za blagor drugih. Molitev in tiho služenje: to je naše zmagovito orožje. Je med drugim dejal papež Frančišek.

Tišina … brez tišine Bog izgine v hrupu vsakdana, nepomembnih agend, načrtov, navad in prioritet. V tišini, ko se umirita duša in srce, takrat spregovori molitev. Pri tem nam je zgled Božja Mati Marija, ki je skupaj s svojim Sinom v tišini in molitvi prehodila vse postaje križevega pota. Njena veličina je v pogumnem in ponižnem vztrajanju pod križem svojega Sina. Marija, ki je s svojim Sinom doživela vse bolečine Njegovega trpljenja in smrti na križu razume tudi naš strah, naše trpljenje, bolečino, osamljenost.
»Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Že v srednjem veku so umetniki začeli upodabljali žalostno Mater Božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti: Simeonova prerokba, beg v Egipt, izguba dvanajstletnega Jezusa v templju, Jezus pod križem, Njegova smrt na križu, šesta žalost, ko so ji mrtvega Sina položili v naročje in sedma, ko so Jezusa položili v grob.
Ljudska pobožnost je premišljevala o sedmerih Marijinih bolečinah in tako potrdila zgodovinske dogodke Marijinega trpljenja. Pobožnost sedmerih Marijinih bolečin se je posebej razvila ob Marijinih svetiščih in tako so nastajali kipi, slike, freske in najlepše upodobitve Marije sedmerih bolečin. Papež Pij X. je za obhajanje praznika določil datum 15. september, takoj po prazniku povišanja svetega Križa ter spremenil ime iz sedmerih žalosti v god Žalostne Matere Božje. Tudi tu smo priča jasnih, miselno zelo bogatih črt liturgije: Kristus in Marija sta neločljivo povezana med seboj, mož bolečin z ženo, ki je ob križu postala 'kraljica mučencev’.

Marija je bila brez dvoma na edinstven način zedinjena s Kristusom pri Njegovem dejanju odrešenja. Pod križem je ponovno potrdila svoj »zgodi se«, ki ga je izrekla pri oznanjenju in ki mu je skozi vse svoje življenje zvesto sledila. Zaupala je Božji volji, v vsakem trenutku svojega življenja, posebej pa še v najtežjih. Marijina bolečina, pridružena Jezusovi na križu, je bila nepopisna. Zato je že sveti Bernard Marijo imenoval za »kraljico mučencev«.

Sinoči so po vseh cerkvah krščanstva utihnili zvonovi, ki so nam bili v vsem postnem času v veliko tolažbo. Kot božji klicarji so nas klicali k molitvi, preko njih smo bili povezani z duhovniki, ki so za nas darovali svete maše. Nastopila je tišina … V Markovem evangeliju beremo:
'Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?’ (Mr 4,37-40)

Skozi ves postni čas smo bili v mislih in molitvi tesno povezani z vsemi, ki zaradi epidemije korona virusa niste mogli priti k Mariji Pomagaj. Vaši klici, pisma, sporočila so dokaz, da je Ona res Kraljica Slovencev. Njene usmiljene in dobrotljive oči nas vedno spremljajo, Njena priprošnja nikoli ne ugasne, le zaupati moramo. Tisti, ki nam je bilo dano, da smo tukaj, smo v tišini molili pred Njeno milostno podobo, ji prenašali vaše prošnje, prižigali svečke. In kljub temu, da Njena bazilika ni bila polna do zadnjega kotička, Marija Pomagaj ni nikoli sama, ker vemo, da ste mnogi v mislih pri Njej.

Hvaležna sem za posebno milost, da vam lahko danes, na dan, ko se spominjamo Kristusovega trpljenja in smrti na križu, a z upanjem zremo v Njegovo vstajenje, zaželim blagoslovljeno Veliko noč. Iz teme križa bo nastala svetloba vstajenjskega jutra.
V luči Gospodove velike noči si razlagajmo stanje, v katerem živimo. Prisluhnimo glasu Vstalega Gospoda, ki nas nagovarja: »Glej, vse delam novo!« (Raz, 21,5)