Po sveti maši, ki jo je v kapeli Marije Pomagaj ob somaševanju g. Pavla Juhanta, daroval p. Tomaž Menart, se nas je zbralo kar lepo število romarjev iz različnih koncev naše domovine.
Z Brezij nas je pot vodila mimo vasi Črnivec in Noše ter v Podvinu zavila proti vasici Spodnji Otok z mošenjsko podružnično cerkvico sv. Janeza Krstnika na hribčku. Le streljaj naprej je vas Zgornji Otok. Vas je majhna, vendar je bila v času vozarjev zelo pomembna. Že na začetku smo videli mogočno stavbo, v kateri so nekoč prenočevali vozarji in menjali konje. Tu je bila tudi mitnica, kjer so pobirali cestnino. Takoj za njo je velika hiša, v kateri je bila gostilna. Na to še danes spominja vogelni kamen pri vhodu, ki prikazuje gostilničarja s sodčkom pod pazduho in kozarcem v roki. V sosednji hiši z lepo ohranjenimi freskami je bila pošta.
Prvi večji postanek smo naredili v Avsenikovi domačiji »Pri Jožovcu«, kjer smo si ogledali prenovljeni Muzej Avsenik, ki je doživeta pripoved časa, v katerem sta aktivno ustvarjala Vilko in Slavko Avsenik. Postavljena je v treh nivojih. Začetni je posvečen Vilku in Slavku Avseniku, sledi grafični prikaz celotne zgodovine ansambla z zgodbami posameznih članov, posebno mesto pa ima skladba Na Golici. Na ogled so postavljene prve Avsenikove plošče, še nikoli javno objavljene fotografije iz zakulisja snemanj in tudi fotografije družine Avsenik.
Letos smo pot nekoliko podaljšali za ovinek skozi vas Begunje. Begunje na Gorenjskem so idilična vas na severnem delu Radovljiške kotline, tik pod obronki Karavank. Starejši del naselja je razpotegnjen ob potoku Begunjščica. Vas je poznana po mogočni graščini Katzenstein, ki stoji ob robu starega jedra. Zgradili so ga v 16. in 17. stoletju in ga kasneje prezidavali. V sredini baročne zgradbe se nahaja notranje dvorišče. Stopnišče dvorca in nekateri bivalni prostori v nadstropju so okrašeni z razkošno in lepo ohranjeno štukaturo, čudovito poslikavo stopnišča in kamnoseškimi detajli. Graščina je poznana predvsem po gestapovskih zaporih v času nacistične okupacije med drugo svetovno vojno. Stranski, pritlični trakt z originalnimi celicami, je urejen v spominski muzej. V osrednjem delu gradu Katzenstein je danes psihiatrična bolnišnica.
Grad Katzenstein in Plečnikovo nadstrešnico Brezjanko na robu pobočja povezuje kostanjev drevored, kjer so na desnem delu po drugi svetovni vojni uredili grobišče talcev. Plečnikov paviljon je nadstrešek s šestimi lesenimi nosilci in streho ter klopmi. V bližini stoji zidan vrtni paviljon, ki se imenuje Jožamurka in je bil postavljen leta 1938. V paviljonu je prostor z mizo in oltarjem svetega Jožefa pod nadstreškom. Arhitekt je oba paviljona oblikoval pred letom 1939.
V vasi Poljče smo zavili na staro cesarsko cesto. Ime cesarska cesta izvira iz časov, ko še ni bilo železnice. Vse glavne ceste so vodile na relaciji Dunaj–Trst. Vozarji so po teh cestah prevažali najrazličnejše blago, a najpomembnejše so bile poštne kočije. S cesarske ceste smo zavili proti vasi Rodine, kjer stoji več kot 400 let stara rojstna hiša pisatelja in duhovnika Janeza Jalna. Hiša, ki stoji ob cerkvi sv. Klemena, je nekdanja mežnarija. Kot mežnar je služboval tudi Jalnov oče. Po krajšem postanku smo se za vasjo priključili na Pot kulturne dediščine, ki povezuje vasi pod Stolom. Ta naziv je plod bogate kulturne zakladnice, ki so jo soustvarjali slovenski literati rojeni v tem predelu Zgornje Gorenjske. Ker nam je bilo vreme izjemno naklonjeno in tudi pot ni bila pretirano razmočena, smo se čez “Reber” podali do Doslovč. Izjemen razgled po dolini in na vršace Julijskih Alp in Karavank je še spodbudil dobro voljo romarjev.
V Doslovčah nam je oskrbnica Finžgarjeve rojstne hiše predstavila nekaj prigod iz življenja prav tako pisatelja in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja.
Za konec nam je ostala le še pot iz Doslovč do Vrbe, rojstnemu kraju pesnika dr. Franceta Prešerna ter nadškofa Antona Vovka. Po ogledu cerkve sv. Marka in zaključno molitvijo smo si ogledali še rojstno hišo dveh velikih Slovencev. Stalna razstava v rojstni hiši Franceta Prešerna v Vrbi je konec preteklega leta dobila novo obliko. Tako smo si lahko ogledali prenovljeno stalno razstavo o Prešernovem življenju in delu. Svoje mesto na stalni razstavi ima tudi nadškof Anton Vovk. A Vovkova omemba ni novost, saj jo je vsebovala že dosedanja stalna razstava. Prešernova rojstna hiša je namreč hkrati tudi Vovkova rojstna hiša. Nadškof Anton Vovk se je rodil v isti hiši kot 100 let pred njim France Prešeren. Anton je bil Prešernov pranečak, saj je bila njegova stara mati Marija Vovk (Mina) Francetova sestra.
Romanje z Brezij v Vrbo po poteh slovenske kulturne dediščine se je tudi tokrat globoko zasidralo v spomin romarjev, ki je tokrat preseglo vsa pričakovanja. Pod vodstvom sodelavk Romarskega urada Brezje, Mire Novak in Urše Klobučar so romarji na svojevrsten način spoznali kraje z naravnimi znamenitostmi, domačije in dela velikih mož, ki so ustvarjali slovensko kulturo in s svojim delom bodrili narodno zavest.
Pripravila: UK
Fotografije
