Novice
25. december 2020
"Gospod prihaja v tišini" Z rojstvom Jezusa Kristusa je Bog postal del naše zgodovine, leto njegovega rojstva deli zgodovino na dvoje: pred in po Kristusu. Prišla je Luč, ki je in ki bo premagala temo.

Danes je dan veselja, dan, ko praznujemo rojstvo Jezusa Kristusa. Z Jezusovim prihodom v zgodovino se je Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in za človeka. Praznik Jezusovega rojstva je za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu ter tako utrdi in poglobi svojo vero.

V baziliki Marije Pomagaj so današnje svete maše potekale v skladu z navodili, podanimi s strani Slovenske škofovske konference in NIJZ. Udeleža svete maše je bila mogoča le s predhodno najavo. Kljub težkim časom, so verniki pokazali veliko mero spoštovanja, zaupanja in predvsem veselja, da so se lahko udeležili svete maše.

Sveto mašo ob 10. uri je v baziliki Marije Pomagaj daroval rektor, dr. p. Robert Bahčič, ki je v pridigi podal nekaj pričevanj iz preteklih obdobij, ki govorijo o težkih časih, povezanih s praznovanjem Božiča.

“Ko smo lani obhajali praznik Jezusovega rojstva, si ni nihče predstavljal, niti v sanjah, da bomo čez leto dni praznik prihoda našega Odrešenika praznovali popolnoma drugače, kot ga nihče izmed nas, pa naj bo še ne vem koliko star, ni nikoli praznoval. Ni prvič v zgodovini, od kar smo 25. decembra, leta 336, prvič praznovali božič, da ga kristjani in človeštvo ni praznovalo na zelo slovesen način.
Poglejmo samo nekaj primerov iz zadnjih 100 let, da bomo začutili, da je božič, Jezusovo rojstvo, v najrazličnejših in težkih primerih bilo nekaj svetega, ki je v človekovo srce prinašalo upanje, božjo in tudi človeško bližino.
Prisluhnimo najprej mislim iz vojnega dnevnika slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone.
25. december 1916
»Sveti večer smo obhajali pri meni v podzemeljski luknji ter smo si naredili iz mladega bora božično drevesce, tistega smo si malo okrasili z lišpom in svečicami. Ob šestih zvečer smo prižgali svečice ter smo bili vsi zbrani okrog drevesca, vsak otožen, zamišljen in s povešeno glavo na prsih. Gotovo smo stali nad četrt ure tako, ne da bi kdo spregovoril besedico.
Končno pa so tudi prepevali nabožne in žalostne pesmi, drugo moštvo pa se je kmalu žalostno poskrilo po svojih ležiščih in s solznimi očmi se pogovarjalo o svojih dragih v daljni domovini.
Vsi pa smo bili tako s svojimi čustvi kakor na smrt obsojenci. Niti na enem obrazu nisi opazil veselja, ampak samo žalost in tihi obup. Naše bivanje v teh gozdovih in to že vdano božično razpoloženje se dobro ujema. Smo bolj živalim kakor ljudem podobni tukaj, drugače pa se ne bi bojevali za to, da eni umirajo od lakote, drugi pa živijo v največji potrati.«
Ako človek premisli, komu je vendar podoben, da se tako sovražimo, in vendar imajo še vojaki tako globoka čustva za prijateljstvo, zakaj se tisti, ki imajo korist od tega strašnega klanja, sami med seboj ne bojujejo, preostali narod pa naj pustijo pri miru?
Tudi duhovnik Ljubo Marc, ki je bil obsojen na 10 let strogega zapora in dve leti omejitev državljanskih pravic, je svoji spominih Črepinje, opisal svoja božična doživetja.
Za božič leta 1953 je z zobotrebcem, na ovoj neke revije, s črnilom in nekaj vode narisal sveto družino z oslom in volom, pastirčkom in angeli. Z rezilcem iz okovice za čevlje je risbo izrezal in tako so za sveti večer imeli v škatli za kruh jaslice. Prepevali so in molili. Po končani pobožnosti so škatlo obrnili, da se je božična skrivnost skrila pred strogimi pogledi paznikov. Pred temi jaslicami so molili tudi za sveti večer pred novim letom, potem se je zgodilo, da so pozabili škatlo obrniti in paznik jim je na novega leta dan zaplenil jaslice.
Za božič leta 1954 je Ljubo Marc s kemičnim svinčnikom na nekaj kosov lepenke narisal nove jaslice. Duhovnik Ljubo je ob tem dogodku zapisal: »Še nikdar nisem doživel take polnočnice. Kakor Detetu hlevček ni odvzel božanstva, tako nam tudi ječa, slama, trdo delo in poniževanja ni vzelo ne duhovniškega ne slovenskega dostojanstva, pa tudi človeškega ne! Hvala Bogu za vse to!
Prav te jaslice je Ljubo Marc sam podaril za naš Muzej jaslic.
Pavle Zidar je lepo opisal svojo Sveto noč, blaženo noč v Mladiki, 1985, in pravi: »1944 sem jih imel dvanajst rosnih, kakor ledena sveča prozornih let. In že sem jemal grehe tega sveta na svoja pleča. Biti na tak dan v kaznilnici, kot so bile Begunje, je bilo zame nekaj neznosno morasto težkega, žalostnega, da sem bi bolj želel groba kot ne doživeti jaslic, slišati zvonov, ki pojo v noč, kličoč slovenska polja k budnosti.« Kljub vsemu je šesto jetnikov pelo Sveto noč, blaženo noč. »To so bile lučke našega upanja. A ni dolgo trajalo, ko se naenkrat odpro vrata in stražar z naperjeno brzostrelsko zahteval od nas tišino. Popolno tišino. Ali pa bo začel takoj streljati. Vdali smo se ukazu. Obmolknili, bili kot Jezus v Pirševem hlevčku, leseni in trdi.«

Praznovanje božiča kot dela prostega dneva je bilo ukinjeno leta 1952, brez navedbe točnih razlogov za ukinitev. Od tedaj naprej je bil božični dan delovni dan. Kljub vsemu je božič za Slovence ostal oseben in družinski praznik ter praznik vere in upanja. Zato smo se z velikim veseljem udeleževali polnočnih svetih maš in skozi praznični dan delali, kar smo pač morali delati. Nadškof Šuštar si je veliko prizadeval, da bi božič zopet postal dela prost dan. Leta 1988 je nadškof prvič voščil božične praznike tudi na Televiziji Slovenija. Naslednje leto, 1989 je božič postal dela prost dan.
Pred 30 leti, ob razglasitvi rezultatov plebiscita, je nadškof Šuštar dejal: »Da, slovenski božič bo imel danes v teh razmerah še prav poseben pomen. Božič pomeni nov začetek in če smo pred kratkim začeli zimo, mislim, da se je za slovenski narod že začela pomlad. Upam, da bo veliko rastlo v tej pomladi in da bo ravno božič dal ljudem veliko novega upanja in novega življenja.«

Denis Živčec je v svojem komentarju 21. decembra 2020 v Večeru zapisal:
Miri me misel, da slabo na koncu nikoli ne zmaga. Koliko podobno težkih decembrov je človeštvo že doživelo in preživelo. Koliko božičev je minilo v blatnih vojaških jarkih, razbitinah, taboriščih, revščini, pomanjkanju, tudi drugih kugah. Nismo narejeni zato, da bi se zlomili. Koliko lepega, dobrega in pogumnega lahko vidimo vsak dan. V neskončni požrtvovalnosti tistih, ki se razdajajo v bitki z nevidnim sovražnikom, in njihovi pomoči omaganim. Je še kaj bolj človeškega od tega? Je še kaj bolj božjega od popolne predanosti drugim, ne ozirajoč se na lastno dobrobit? Ljubezen te dni diši po od sape orošenem steklu medicinskega skafandra. In dokler je v nas ta moč, ta predanost, bolno in slabo ne moreta zmagati.
Tudi v tisti čudni noči pred dva tisoč leti je najbrž v zraku viselo veliko dvomov, vprašanj in strahov. Pa se je zgodil čudež. Vedno se, če dovolj verjameš vanj. Dovolimo, da vsaj te dni jezo v nas preglasi hvaležnost. Za vse, ki se trudijo narediti svet lepši in boljši. Za vse, ki jih še imamo. Za vse, ki so bili del naše poti. Za topel dom, obleko na hrbtu in hrano v želodcu. In mir, vsemu navkljub. Za leto lekcij, v katerem smo spoznali vse najboljše in najslabše v sebi. Za leto, v katerem smo dokončno odrasli.
Pomoč prihaja. Poiščite upanje in mu dovolite, da se razraste v prsih. Najdite ga v novicah o novih znanstvenih odkritjih ali v betlehemski svetlobi, ki v najtrši zimski temi dva tisoč let kasneje žari močneje kot kadarkoli. Pomoč prihaja.«

Ob Jezusovem rojstvu ni bilo besed, le jok se je slišal in angelske hvalnice in govorjenje: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« Letos, ko po naših cerkvah ni petja, gotovo nebeški zbori pojejo najlepše melodije Božjemu Sinu, ki se je rodil na zemlji.
Vsak in vsaka družina pa lahko doma zapoje božične pesmi ob jaslicah, vse to razpoloženje poveže v molitev in hvalnico Novorojenemu Detetu, da se blagoslovijo in pokadijo domovi ter gospodarske poslopja.
In Novorojeni Božji Sin bo na te naše domove in ljudi razlil svojo milosti, podelil svoj mir in blagoslov.”

Pripravila: AEF

Fotografije