1. septembra 1907, na angelsko nedeljo, je knezoškof Anton Bonaventura Jeglič z zlatima kronama okronal Marijo in Božje Dete v njenem naročju. Dogodka se v Slovenskem Marijinem narodnem svetišču vsako leto spominjamo s slovesno sveto mašo. Slovesno somaševanje je ob 10. uri na trgu pred baziliko Marije Pomagaj vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl. Ob njem je somaševal dr. p. Robert Bahčič, rektor bazilike ter g. Jure Sojč, tajnik mariborske nadškofije.
Rektor bazilike Marije Pomagaj, dr. p. Robert Bahčič, je uvodoma pozdravil nadškofa Cvikla in dodal, da nas mora dogodek kronanja napolniti z veseljem, „da bi svoje odločitve prinašali pred našo Nebeško Mater Marijo, da bi v nas bilo veselje, da bi čutili, da nas Marija spremlja na vsakem našem koraku“.
Nadškof Cvikl je v pridigi uvodoma dejal, da ob tem prazniku pozdravljamo Marijo kot kraljico, ki nas združuje v eno samo domovino doma in vse po svetu. „Brezje so res milostni kraj, kjer se človek z zaupno vero ali pa kot iskalec na poti vere tukaj pri naši Mariji počuti sprejetega in doma. Mnogi prav tukaj na Brezjah doživijo kako se želi Gospod po svojem usmiljenju dotakniti njihovih src, da bi jih ozdravil neštetih ran in da bi nam vliv novega upanja in poguma. S kronanjem te milostne podobe nam je želel ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič Marijo približati kot tisto, ki želi vsakega od nas spremljati na poti našega življenja, ki nas želi vzeti pod svoje varstvo. Želel nam je približati Marijo kot našo varuhinjo in zavetnico, kot kraljico našega slovenskega naroda, sedaj tudi kot naše skupne države Slovenije,“ je dejal nadškof Cvikl.
Nato je spregovoril o srečanju Marije in Elizabete. Dejal je, da srečanja niso naključje. „Srečanje drugega zahteva, da izstopimo najprej iz sebe, iz svojega sveta, v katerega smo največkrat ujeti. Izstopiti moramo iz naših načrtov, ki smo si jih izdelali. Premagati je treba predstave, ki smo si jih ustvarili tudi o drugem. Srečati se z drugim zahteva, da se podamo na pot, da si vzamemo čas za drugega, da drugega gledamo z božjimi očmi in ne s svojimi.“
Naše poslanstvo je po besedah nadškofa Cvikla biti vrata. „Vsak od nas je povabljen, da se poda na pot k bližnjemu, da mu ponesemo to, kar smo mi sami prejeli. Kaj smo prejeli? Da se je Bog uzrl na nas v svojem usmiljenju. Prosimo Marijo, naj tudi nas obišče, naj tudi nam prinese Njega po katerem hrepenimo in ga iščemo,“ je dejal nadškof in pridigo sklenil z besedami, da se ob Mariji vsak od nas počuti varnega.
Po koncu svete maše so duhovniki, skupaj s spremstvom, odšli pred milostno podobo Marije Pomagaj ter se v kratki molitvi poklonili Božji Materi Mariji.
Pripravila: AS in AEF