“Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹
Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.” (Lk 12,20-21). Odlomek današnjega evangelija je strnjen v priliki, vzeti iz življenjskega vsakdana. Jezus ne želi razvrednotiti tuzemske produktivnosti, želi samo opozoriti, da nič od tega ne zagotavlja sreče, če človeka odvrača od notranje polnosti bivanja, od njegove bogupodobnosti. Kdor upa v vstajenje, dobro ve, da vse dobro, ki ga je storil, ostane ne samo za njegove potomce, ampak za večno.
O današnji Božji besedi je pri sveti maši na trgu pred baziliko Marije Pomagaj spregovoril tudi p. Robert Bahčič:
»Vse, kar človek ima, prihaja od Stvarnika in zato mu moramo izreči zahvalo. A človek velikokrat želi več, velikokrat je v nas nevoščljivost, lakomnost. In to vodi v nezadovoljstvo. Zaklade si moramo nabirati drugje, zaklade za srečanje z Bogom. Bogastvo, ki ga človek ima, ni njegov blagoslov. Če imamo odprto srce bomo dobrine znali deliti z drugimi. A včasih je naše srce zaprto in ne vidimo drugega kot samo sebe. Ko bi naša srca vedno bila odprta za Boga, bi se v nas marsikaj lahko spremenilo. Takrat bi bilo marsikaj bolje.
Kje je dobrota človekovega srca, njegovo bogastvo? Želim sebi in vam, da bi v naših srcih in duši vedno bilo hrepenenje po Bogu, po zgledu naše Nebeške Matere Marije.«

“Usmiljeni Bog, znova nas poživljaš s svojim svetim darom in nas vedno očetovško varuješ. Brani nas vseh nevarnosti in privedi k večnemu odrešenju.” (mašna prošnja po obhajilu)

Pripravila: AEF

Fotografije