Benedikt je živel v »temačnih časih«, v obdobju opustošenja, ki je sledilo razpadu rimskega cesarstva. Rodil se je okoli leta 480 v mestu Nursija, to je današnje mestece Norcia v pokrajini Umbrija v Italiji.

S svojim študijem je začel v Rimu, vendar je kmalu poiskal osamljeno zavetje za molitev v votlini nedaleč od Subiaca, kjer je postal predstojnik menihov, ki se niso strinjali s strogim načinom življenja, ki jim ga je osebno pokazal in jim dajal tudi primerne ukaze. Le ti so se ga zavoljo tega želeli znebiti. Ponudili so mu čašo vina pomešanega s strupom. Benedikt je zaslutil zlonamernost sobratov in je nad čašo naredil znamenje križa. Čaša je razletela na kosce, menihom pa je dejal: »Bog vam odpusti vaš greh.« Kasneje mu je stregel po življenju tudi sosednji duhovni sobrat Florencij, ki je Benediktu zavidal uspehe. Benediktu je poslal zastrupljen hlebček kruha. Le ta je kruh sprejel, a ga je prihranil za kasnejši obed. Med obedom je priletel krokar, ki je bil navajen prejemati drobtine iz Benediktovih rok. Benedikt mu je ukazal naj kruh odnese na kraj, kjer ga nihče ne bo mogel najti. Tako je Bog zopet poskrbel za svojega služabnika.
Leta 529 se je preselil na Monte Cassino, nedaleč od Neaplja. Na tem visokem skalnatem hribu je vzniknila prva benediktinska opatija, kjer je Benedikt spisal Redovno vodilo s katerim je želel »ustanoviti šolo služenja Bogu.«
Redovna pravila, ki jih je sestavil sv. Benedikt in jih imenujejo “evangelij, presajen v resnično življenje”, je mogoče povzeti v treh besedah: 'Ora et labora!’ (Moli in delaj).
Njegovo Vodilo konkretno ureja meniško življenje, določa čase za molitev in za delo ter usmerja odnose med menihi. »Zaradi svoje zmernosti, človeškosti in preudarnega razločevanja med bistvenim in postranskim v duhovnem življenju je njegovo Vodilo ostalo močan vir navdiha vse do današnjih dni« je zapisal papež Benedikt XVI.
Benedikt je umrl okoli leta 550, leta 1964 ga je papež Pavel VI. razglasil za zavetnika Evrope. Leta 2005 je kardinal Jozef Ratzinger Benedikta izvolil za zavetnika svojega papeževanja in ga izpostavil kot »temeljno referenco evropske edinosti in mogočno pričo nepogrešljivih krščanskih korenin njene kulture in civilizacije.«

Sv. Benedikta upodabljajo kot opata ali benediktinskega meniha v črnem habitu s knjigo pravil ali s križem v roki. Njegova atributa sta še kelih s kačo ali vran, ki ima v kljunu (zastrupljeni) kruh.

SVETINJA SV. BENEDIKTA
Sv. Benedikt se je odlikoval v veliki pobožnosti do sv. križa. Z njim je delal čudeže in se je branil zoper napade hudega duha. V 11. stol. je na njegovo priprošnjo, potem ko mu je bila podarjena svetinja sv. Benedikta, čudežno ozdravel mladenič po imenu Bruno, iz Alzacije. Po ozdravljenju je postal benediktinec in kasneje papež Leon IX. Na njegovo pobudo je cerkev tudi odobrila izdelavo svetinje sv. Benedikta, ki je še danes zelo razširjena. Mnogi s spoštovanjem nosijo Benediktovo svetinjo ali pa jo imajo v hiši, vgrajujejo jo v temelje hiše …
Svetinja, če jo nosimo z vero in zaupanjem, ščiti pred peklenskimi napadi, nalezljivimi boleznimi in pred uroki.

Pripravila: UK

Fotografije