Novice
13. junij 2019
Anton Padovanski, redovnik in cerkveni učitelj Danes obhajamo god sv. Antona Padovanskega, svetnika ki je bil najslavnejši pridigar med prvimi manjšimi brati.

Sveti Anton se je rodil leta 1195 v Lizboni, prestolnici Portugalske. Pri krstu je dobil ime Fernando. Plemiški starši so ga poslali v stolniško šolo, zatem pa je za dve leti vstopil v samostan redovnikov avguštincev v Lizboni. Poglobil se je v študij Svetega pisma in cerkvenih očetov in bil pri šestindvajsetih letih že posvečen v duhovnika. V Coimbri, kjer je kasneje deloval je srečal pet manjših bratov, ki jih je sv. Frančišek Asiški poslal kot misijonarje med Mavre, muslimanske Arabce na Pirenejskem polotoku. Od tam so odšli v Maroko, kjer so umrli kot mučenci. Njihove posmrtne ostanke so prepeljali v Coimbro in jih tam pokopali. Pričevanje teh misijonarjev je Fernanda tako prevzelo, da je poleti 1220 zaprosil za sprejem v red Frančiškovih manjših bratov, kjer je dobil ime Anton. Odšel je kot misijonar v Maroko, kjer je hudo zbolel. Zavoljo bolezni se je moral vrniti v Coimro. Med plovbo po morju je ladjo zajel močan vihar, ki je ladjo zanesel na Sicilijo. Na Siciliji se je Anton pridružil sinovom sv. Frančiška v Messini.
Konec maja 1221 se je udeležil generalnega kapitlja v Assisiju in se tam srečal s sv. Frančiškom.
Kakšni dve leti se je v mirnem samostanu Montepaolo pri Forliju učil redovnega življenja po vodilu očeta Frančiška. Kmalu je zaslovel kot odličen pridigar. Zaradi njegove učenosti ga je Frančišek leta 1223 imenoval za prvega bogoslovnega profesorja svojega mladega reda. V letih 1225–1227 je deloval v južni Franciji, kjer je s svojo ognjevito, a obenem blago pridigo zbiral skupaj velike množice, da je pogosto pridigal zunaj, na trgih. Ljudje so mu prisluhnili, ker je svoje oznanjevanje potrjeval z življenjem. Ko je opominjal pridigarje: »Živa je govorica, ko govorijo dela. Umolknejo naj besede, govorijo naj dela«, je mislil tudi nase.
Ko se je vrnil v Italijo, je bil izvoljen za predstojnika reda manjših bratov v severnem delu Italije. Leta 1230 je prvič prišel v Padovo, kjer je do konca leta zaključil svoje Nedeljske govore. Kot član poslanstva, ki je v redovnih zadevah potovala v Rim, je pridigal pred papežem Gregorjem IX., ki je bil tako prevzet od njegovega izrednega poznavanja Svetega pisma, da ga je imenoval 'skrinja zaveze’. Ko je bil Anton na lastno prošnjo razrešen predstojniške službe, se je vrnil v Padovo. Tu je pisal svoje slavne Govore za svetniške praznike. Po uspešnih postnih pridigah se je umaknil v Camposanpiero. Ko je začutil, da mu pojemajo moči, je prosil, naj ga odpeljejo v samostan v Padovo. Po poti je tako oslabel, da so ga prenesli v majhen samostan Arcella, kjer je še isti dan, 13. junija 1231, umrl.
Kmalu po smrti so se na njegovem grobu v Padovi začeli goditi čudeži. Ko so bili potrjeni, ga je papež Gregor IX. že 30. maja 1232 – manj kot leto dni po smrti – razglasil za svetnika. Naslov cerkvenega učitelja mu je dal papež Pij XII. leta 1946.

Sveti Anton Padovanski je najpogosteje upodobljen kot ljubezniv frančiškanski redovnik, ki drži v naročju Božje Dete, v rokah pa ima lilijo, kot simbol čistosti. Prav tako pa je pogosto upodobljen kot pridigar ribam. To vrstna upodabljanja temeljijo na najbolj znani legendi iz njegovega življenja. Ko je nekoč želel pridigati množici ljudi, ga skoraj nihče ni poslušal. Nenadoma so ribe pomolile glave iz morja in mu prisluhnile. Po legendi so se zaradi tega dogodka spreobrnili vsi prebivalci Riminija.

Sveti Anton je zavetnik zaročencev in poročenih parov in velja za priprošnjika za tisočere stvari, a najbolj se mu ljudje priporočajo pri iskanju izgubljenih stvari.

Pripravila: UK

Fotografije