Lepa in sončna nedelja je na Brezje privabila mnoge romarje od blizu in daleč. Še posebej slovesno je bilo pri sveti maši ob 16. uri, ko so baziliko napolnili romarji iz treh novomeških župnij ter romarji iz župnije Destrnik. Pred sveto mašo so novomeški romarji sooblikovali molitveno uro za nove duhovne poklice.
Ob dr. p. Mariju Osredkarju, ki je vodil sveto mašo so somaševali še: g. Igor Stepan, župnik iz župnije Šmihel Novo Mesto, stolni župnik g. Silvester Fabjan, stolnica Novo Mesto, p. Krizostom Komar Sv. Lenart, Novo mesto ter Jože Škofič, župnija Sv. Urban – Destrnik.
V svoji pridigi se je dr. p. Mari Osredkar oprl na srečanje sv. Frančiška Asiškega z egiptovskim sultanom Al Kamilom in dejal: »Te dni obhajamo osemstoletnico srečanja med sv. Frančiškom Asiškim in egiptovskim sultanom Al Kamilom. Leta 1219 je z vso surovostjo divjala peta križarska vojna. Mnogi evropski krščanski cesarji so zbrali vojsko, da bi šli in osvobodili svete kraje, veliko sovraštva, veliko mrtvih, še več trpljenja. V tem času , ko je divjala bitka med krščansko in muslimansko vojsko, sveti Frančišek prosi cerkvene predstojnike, da bi smel sam in neoborožen srečati muslimanskega voditelja sultana Al Kamila. Vprašali so ga: 'Kako zakaj … ali si upaš?’ in Frančišek je prosil še dalje: 'dovolite mi, da se z njim pogovarjam’, a so mu zopet očitali, češ ali ni to samomor, poglej sovražijo nas kristjane , kaj bodo storili s teboj?’ Frančišek je rekel: 'Dovolite mi, Bog je z menoj. Spregovoriti hočem o miru, o ljubezni, o odpuščanju in prepričan sem, da me bo muslimanski poglavar poslušal.’ Tako so cerkveni predstojniki dovolili Frančišku, da je s svojim bratom iluminatom odšel k egiptovskemu sultanu. Ni znano popolnoma točno, kako je stekel pogovor. Tudi nikjer ni zapisano, katere besede sta izgovorila, vsekakor pa je jasno, da sta se v miru sešla in v miru tudi razšla. Prisluhnila sta drug drugemu in se kot brata objela ter odšla vsak na svojo stran.
V tem simbolnem dejanju pred 800 leti, danes prepoznavamo začetek medverskega dialoga. Zakaj je danes po 800 letih ta dogodek tako pomemben? Pomemben je zato, ker tudi danes doživljamo mnogo nestrpnosti, sovraštva na različnih straneh in tudi mnogo strahu. Papež Frančišek nas vabi, da bi znali tako kot Frančišek Asiški delati za mir, z besedo, s prijaznostjo, z medsebojnim spoštovanjem in sprejemanjem. Papež Frančišek nas vabi in vzpodbuja, v tej težki situaciji, ko Evropo preplavljajo milijoni beguncev, ki imajo drugačno kulturo in religijo, da pogumno pokažemo svoje krščanstvo s tem, da te begunce, četudi so muslimani, sprejmemo kot ljudi, kot prijatelje. Spoštovati jih moramo do te mere, da jim omogočimo, da tudi med nami žive na drugačen način. Da lahko tudi med nami prakticirajo svojo vero na drugačen način, kot jo mi. Da lahko med nami ostanejo to kar so. K temu nas spodbuja papež Frančišek, in nam pravi, da nam nihče ne more uničiti našega krščanstva, da nam nihče ne more vzeti vere v Kristusa. Lahko jo uničimo le sami, če ne bomo živeli krščansko, če ne bomo živeli po evangeliju. Pri tem se marsikdo vpraša, kaj ni to samomor, kaj ni to odločitev, da izginemo? Tako kot je tudi Kristus šel na križ in rekel: 'Kdor hoče biti moj učenec naj mi sledi, naj vsak dan vzame svoj križ in hodi za menoj.’ Tako je tudi sprejeti drugače misleče in drugače verujoče na nek način pot na Kalvarijo. Ja, tudi mi gremo na križ! Ampak, kot kristjani verujemo, da smo za Velikim petkom pride Velika noč. Kristjani smo prepričani, da nas je Kristus prav na križu odrešil in da je on edini odrešenik. Zato si upamo tudi mi iti na križ in si upamo pokazati svoje krščanstvo prav s tem, da živimo evangeljsko. Da znamo spoštovati, sprejemati in ljubiti tudi tiste, ki nam želijo slabo in nas na nek način preganjajo. Poglejte, to je evangeljsko življenje, ki je obenem tudi naše pričevanje. Sv. Frančišek Asiški je ne samo z obiskom egiptovskega sultana ampak tudi ob mnogih drugih prilikah pokazal, da je Kristusov križ edino sredstvo odrešenja za vse ljudi. Tako se tudi mi nikar ne bojmo! Krščanstvo bo izginilo samo, če mi ne bomo živeli po evangeliju. Če bomo sledili svojemu Odrešeniku in živeli po evangeliju, smo lahko prepričani, da bo to pričevanje obrodilo sadove. To je naše misijonsko delovanje in pričevanje. Mnogi cerkveni dokumenti nas vabijo, da bi znali z zgledom, pričevanjem in dialogom oznanjati Kristusa. Pokažimo vsem tistim, ki prisegajo na nasilje, da je naše preživetje, kot preživetje posameznika in celotne civilizacije možno le, če bomo znali drug drugega sprejeti, ljubiti, odpuščati in delati dobro drug drugemu. Ni naš problem, če nekateri razmišljajo drugače, važno je, da je nam važno, da se kristjan in da sem Kristusov učenec samo takrat, ko sem sam pripravljen iti na križ. Ne bojmo se! Za Velikim petkom pride Velika noč. V današnjem evangeljskem odlomku smo slišali kako Jezus na koncu ozdravljenemu Samarijanu, ki se vrne, da bi hvalil in se zahvalil Bogu, reče: 'Tvoja vera te je rešila’. Te besede veljajo vsem nam in tudi vsem tistim, ki so polni sovraštva. Samo vera v Jezusa Kristusa, edinega odrešenika, nas rešuje. In naravno s svojo pripravljenostjo na dialog in na odpuščanje pokažimo vsem ljudem, da vera v Jezusa Kristusa rešuje, tako nas kakor njih. Vsi si želimo nekoč priti v večno življenje, v Nebesa, še prej pa bi radi imeli košček Nebes na zemlji. Zato začnimo pri sebi in omogočimo svojim bližnjim košček Nebes na zemlji, tudi tistim, ki so drugačni ali drugače verujoči in živijo med nami. S svojo prijaznostjo in ljubeznijo jim omogočimo košček Nebes na zemlji«, je svojo homilijo zaključil dr. p. Mari Osredkar.
Pripravila: UK