Z namenom ponovnega oživljanja stare romarske poti od Marije Pomagaj na Brezjah do Matere Božje na Višarjah se nas je skupina štirih romarjev podala na tridnevno peš romanje. Pot smo začeli pred baziliko Marije Pomagaj na Brezjah in se deloma po gorenjski veji Jakobove poti podali mimo Radovljice, Šobca, Koritnega in Bleda ter se ustavili pri gostoljubni družini v Zgornjih Gorjah. Po kosilu smo pot nadaljevali skozi dolino reke Radovne in zvečer prispeli v Mojstrano, kjer smo tudi prenočili.
V hladu naslednjega jutra smo romanje nadaljevali iz Mojstrane mimo vasi Martuljek, Kranjske gore, Rateč in v popoldanskih urah prečkali slovensko – italijansko mejo. Pot nas je nato vodila dalje do Trbiža in še naprej do vasice Žabnice v Kanalski dolini, kjer smo tudi zaključili drugi dan romanja.
Zjutraj smo se zbudili v megleno jutro, ki ni napovedovalo nič kaj lep panoramski zaključek našega romanja. A ker se romarji ne damo, saj na romanju vsak zase nosi tudi svoj križ, smo se podali še na zadnjo etapo našega romanja – vzpon na 1789 m visoko goro, katere vrh krasi vasica z romarsko cerkvijo Matere Božje.
O samih začetkih priča staro izročilo o nastanku prve kapelice. Leta 1360 je pastir iz Žabnic iskal izgubljene ovce, ki so se zatekle na vrh Višarij. Našel jih je, ko so klečale ob lesenem kipu Marije z Jezusom. Počastil ga je in odnesel v dolino k župniku. Ta ga je shranil v župnišču, vendar je kipec vedno znova našel pot nazaj na goro. Po posvetovanju z oglejskim patriarhom so na mestu, kjer so kipec našli, zgradili kapelico in pozneje cerkev, ki je postala cilj romarjev iz bližnje in daljne okolice. Zaradi svoje gorske lege je bila cerkev odprta le v poletnih mesecih, od praznika Janeza Krstnika do prve nedelje v oktobru. Takrat so bili na Višarjah navzoči duhovniki za spovedovanje in maševanje, ob župnišču pa zraslo tudi gostišče. Kronike govorijo o deset tisočih romarjih, ki so v kratkih poletnih mesecih prišli na Višarje, in to v času, ko ni bilo sodobnih prevoznih sredstev in žičnice. Bila so tudi »suha« obdobja, med katera spadajo jožefinske reforme ob koncu 18. stoletja in obdobje dveh svetovnih vojn v 20. stoletju. Takrat so romanja popolnoma usahnila, Marijin kipec pa se je za stalno preselil v dolino. Ob jožefinskih reformah in med 1. svetovno vojno je bila cerkev namerno porušena. Če izvzamemo zidove, na staro cerkev danes spominjata le Marijin kipec in ožgani relief Svete Trojice, ki je vzidan v vzhodno steno ladje.
Romanje smo zaključili s sveto mašo v Marijini romarski cerkvi, ki jo je daroval naš letošnji jubilant srebrnomašnik dr. p. Robert Bahčič. V pridigi, ki jo je imel v slovenskem in italijanskem jeziku se je zahvalil za 25 let duhovništva in prisotnim razodel svojo navezanost na ta sveti kraj. Pater Robert je namreč kot bogoslovec štiri leta čez poletje pomagal v višarskem svetišču, zato je tudi svojo novo mašo pel ravno v cerkvi Matere Božje na Višarjah. Svetišče obdano z vršaci Julijskih Alp, ohranja v lepem spominu.
In ne samo tokrat, ob tem posebnem jubileju, ampak že sedem stoletij višarska Mati Božja na tem mestu združuje in povezuje germanske, romanske in slovanske romarje.
Na svojstven način je povezala tudi nas.
Pripravila: Urša Klobučar