Povišanje svetega Križa temelji na dejstvu, da dogodek »križa in vstajenja ostaja in vse priteguje k življenju«. Kristusov križ poveličujemo vsakič, ko svobodno sprejemamo svoj križ z gotovostjo, da končni smisel in uresničitev našega življenja prihaja iz tega neskončnega dogodka .
Med vsemi svetimi podobami Cerkev najbolj časti podobo svetega križa. Še posebej časti relikvije resničnega križa, na katerem je naš Gospod Jezus Kristus daroval svoje življenje za nas. Križ je stvarna priča o Gospodovem trpljenju in poveličanju.
Jezus nam je obljubil in zagotovil naše poveličanje ne le z zvesto hojo za njim, temveč tudi z vsakodnevnim sprejemanjem svojega križa, svojih nalog in težav.
Po smrti na križu je bil Gospodov grob in križ globoko zakopan v zemlji. Ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo je njegova mati Helena dala kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Razkrili so grob in našli križ.
Cesar Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati veličastno cerkev Božjega groba ali Svetega križa, ki so jo posvetili 14. septembra leta 335. Tega dne so relikvijo prvič izpostavili v slovesno češčenje. Od tedaj dalje so vsako leto na ta dan praznovali „povišanje svetega križa“. Tako je bilo posvečenje cerkve, skupaj z izpostavitvijo ostankov Jezusovega križa, povod za najstarejši praznik v čast svetemu križu.
Praznik nas opominja, da vedno znova pobožno počastimo podobo svetega križa. Obenem nas spomni tudi na to, da je Božja Ljubezen tako velika in močna, da je izničila lastnega Sina, da bi bili mi odrešeni. To nas vodi do spoznanja, da je ljubezen vedno združena z žrtvijo.
Najslovesneje počastimo križ na Veliki petek, spominski dan Jezusove smrti.
Vsaka krščanska družina ima križ na vidnem mestu. Pod križem se zbiramo k skupni molitvi. Ob križu se učimo resnične ljubezni in darovanja za druge.
Na kratko in preprosto počastimo sveti križ, ko se pobožno pokrižamo. Verni ljudje vsak dan in vsako pomembno opravilo začnemo z znamenjem križa.
Navadno pri tem izgovarjamo besede: » V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen« Prav to ima tudi v mislih človek, ko reče: » Sveti križ božji!« ali pa tudi »V božjem imenu!« ko se loti kakšnega dela.
Na današnji bogoslužni praznik goduje tudi slovenska frančiškanska provinca, saj nosi uradno ime: Slovenska frančiškanska provinca svetega Križa. Frančiškani so na današnjem Slovenskem prostoru navzoči vse od leta 1514. Slovenska frančiškanska provinca sv. Križa ima danes v Sloveniji več samostanov. Vse od leta 1898 so frančiškani skrbniki Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah ter varuhi milostne podobe Marije Pomagaj. Na Gorenjskem delujejo še v Kamniku. V Ljubljani so na Tromostovju, Viču, v Šiški in za Bežigradom. Na Štajerskem v Nazarjah, Mariboru in pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Prav tako jim je zaupano največje Primorsko romarsko svetišče na Sveti Gori nad Gorico, navzoči pa so še v Kopru in na Kostanjevici. Na Dolenjskem je romarsko svetišče v Novi Štifti pri Ribnici, zelo pa so dejavni tudi v Novem mestu. A ne samo Slovenija, delujoči so tudi med slovenskimi izseljenci v Avstraliji, ZDA in v misijonih v Francoski Gvajani.
Slovenskim frančiškanom želimo, da križ “Drevo življenja” med slovenskimi frančiškani obrodi bogate duhovne sadove, posebno še sadove novih redovnih poklicev.
Pripravila: Urša Klobučar