Natanael je bil doma iz Kane v Galileji, kjer je Jezus naredil prvi čudež. Ko je Filip pripovedoval prijatelju Natanaelu o svojem srečanju z Jezusom iz Nazareta, se je Natanael, ki je vedel, da Nazarečani niso bili na dobrem glasu, začudil in vprašal: »Ali mar more priti kaj dobrega iz Nazareta?« Ob takem nezaupanju je bilo Natanaelovo srečanje z Jezusom nepozabno. Ko ga je Jezus videl, da prihaja k njemu, je pohvalil njegovo odkritosrčnost in poštenost z besedami: »Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Ko se je ta začudil, od kod ga pozna, mu je Jezus odgovoril: »Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvinim drevesom, sem te videl.« V Natanaelu je bil premagan zadnji dvom, ko ga je Jezus prepričal s svojo vsevednostjo: »Učenik, ti si Sin božji, ti si kralj Izraelov.« Čeprav evangelist tega izrecno ne omenja, je Jezus gotovo že ob tem prvem srečanju izbral Natanaela za učenca, ki je potem vsa tri leta spremljal Gospoda na njegovih potih po Galileji, Judeji in Samariji.
Po poznejšem izročilu je Jernej oznanjal evangelij v Indiji, Mezopotamiji, Partiji, Likaoniji, Veliki Armeniji, morda tudi v Egiptu. Na začetku so ga nekaj časa spremljali Andrej, Matej ali Filip.
Jernej si je s prepričljivim oznanjevanjem in močjo nad zlimi duhovi nakopal jezo poganskih vračev živečih na ozemlju kjer je apostol Jernej oznanjal evangelij. Domnevajo, da je umrl mučeniške smrti v Armeniji v mestu Albanopolis, kjer so mu na ukaz kralja Astiaga živemu odrli kožo s telesa, nato ga pa obglavili ali križali.
V 6. stoletju so svetnikove kosti prenesli iz Albanopolisa na otok Lipari, v 9. stoletju so jih prenesli v Benevent, od koder jih je leta 983 cesar Oton III. dal prenesti v sv. Jerneju posvečeno cerkev ob Tiberi v Rimu. Svetnikovo lobanjo hranijo od leta 1238 kot dragoceno relikvijo v stolnici v Frankfurtu.

Sveti Jernej je najpogosteje upodobljen s kratkimi lasmi in kratko pristriženo brado, v desnici drži nož, s kakršnim so ga drli, v levici pa knjigo, ker staro izročilo pravi, da je v Arabijo prinesel evangelij sv. Mateja in ga imel za podlago svojih misijonskih govorov.
Za svojega zavetnika ga časte knjigovezi, usnjarji, rokavičarji, strojarji, krojači, čevljarji, kmetje, viničarji in pastirji. Kličejo ga na pomoč pri živčnih boleznih in trganju.

Pripravila: UK

Fotografije