Sveti papež Janez Pavel II. je 30. aprila leta 2000, na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«

Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.
Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.
 Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«

Evangeljski odlomek nedelje Božjega usmiljenja nam pripoveduje o trenutku, ko se vstali Jezus prikaže svojim učencem in jih pozdravi z besedami: “Mir vam bodi.” Pošilja jih, naj ta mir oznanjajo in širijo povsod. Le Tomaža ni bilo med učenci in dvomljivca Jezus kasneje prepriča z znamenji svojih ran. Tudi Cerkev je skozi vso zgodovino prepričljiva ravno zaradi ran, ki jih njeni verniki dobivajo v služenju resnici in ljubezni. (povzeto po Magnificat april 2018).

Na evangelij današnje nedelje se je v pridigi današnje romarske svete maše ob 10. uri v baziliki Marije Pomagaj naslonil tudi p. Tomaž Menart: “Evangelist Janez poudarja, da so bila vrata sobe, v kateri so bili apostoli z Marijo, zaklenjena. Jezus je lahko vstopil, ker njegovo telo ni bilo fizično. Učenci so o njegovem prikazovanju pripovedovali, a Tomaž ni veroval. Zato se je Jezus učencem še enkrat prikazal, ko so bili vsi zbrani. Jezus reče Tomažu, poglej moje rane. Tomaža je bilo sram, zato je rekel, Moj Gospod, moj Bog, kako šibka je moja vera. Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo. Apostoli niso imeli privida, so prave priče vstajenja.
Mi Kristusa nismo srečali, pa vseeno verujemo. Ker je vsak od nas v svojem življenju na tak ali drugačen način srečal Jezusa. Jezus nam kaže, da je smrt samo vrata, ki se nam odpirajo v večno življenje. Kljub bolečinam hodimo zaupljivi in se Bogu predajamo. Ko se bodo odprla nebeška vrata, bomo spoznali vse, kar je sedaj za nas nerazumljivo.”

Pripravila: AEF

Fotografije