Sveto Elizabeto štejemo med pomembne zgodovinske osebnosti, velja pa tudi za eno najvidnejših žensk katoliške Cerkve. Živela je v istem času kot sveti Frančišek Asiški in sveta Klara, ustanovitelja reda manjših bratov in klaris, ter jih posnemala v doslednem uboštvu in predanosti za druge. Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je rodila leta 1207 na Ogrskem, očetu kralju Andreju II. Arpadoviću in materi Gertrudi Andechs-Meranski. Njena mati je izhajala iz plemiške družine, ki je imela obsežno posest na slovenskih tleh s središčem v Kamniku. Komaj štiriletno deklico so jo leta 1211 zaročili s turingijskim mejnim grofom Ludvikom Dobrotljivim in odtlej je živela na gradu Wartburg v Turingiji. Zaradi prezgodnje moževe smrti na križarskem pohodu in nestrinjanju z njegovimi sorodniki o pomoči potrebnim, je svoje tri otroke dala v oskrbo, dediščino pa namenila oskrbi revnih in bolnih. Zapustila je Wartburg ter odšla v Eisenach, kasneje pa v Marburg. Leta 1227 je v Marburgu v Hessnu ustanovila bolnico za najrevnejše in jih v njej sama tudi negovala. Bolnico je poimenovala po svojem velikem vzorniku, svetem Frančišku Asiškem.
Elizabeto je Bog poklical k sebi 17. novembra 1231, staro komaj 24 let. Na njenem grobu so se že dan po pogrebu začeli goditi čudeži. Pričevanj o njeni svetosti je bilo toliko, da jo je zato papež Gregor IX. leta 1235 razglasil za svetnico.
Sveto Elizabeto upodabljajo kot kraljico s košaro kruha, vrčem vode in vrtnicami.
Legenda o vrtnicah pripoveduje kako je sv. Elizabeta nekoč svojim oskrbovancem nesla kruh v predpasniku in se srečala z moževim očetom Henrikom. Na njegovo vprašanje, kaj nosi v predpasniku, je v želji, da ji ne bi prepovedali dobrodelno delovanje, odgovorila, da nosi vrtnice. Ko je predpsnik razširila, sov predpasniku videli dišeče in cvetoče vrtnice.

Za svojo zavetnico so si jo izbrale dobrodelne ustanove. Dejavna ljubezen, ki se kaže kot pomoč ljudem v materialni in duhovni stiski je temeljno vodilo človekoljubnih organizacij, med drugim tudi škofijske Karitas, ki nudi pomoč vsem potrebnim.

Zgled sv. Elizabete nam kaže, kako vera in prijateljstvo s Kristusom ustvarjata čut za pravičnost, ljubezen in dobroto. Po njenem zgledu naj tudi mi iz ljubezni pomagamo pomoči potrebnim in preizkušanim.

Fotografije