Značilno podobo svetega Roka, ko kaže kužno rano na svojem stegnu in mu pes prinaša kruha v gobcu, vidimo na številnih stranskih oltarjih in znamenjih naših cerkva. Ta podoba pove, da je Rok zavetnik proti kužnim boleznim; še danes pa se mu priporočajo bolniki, ki imajo rane ali pa bolne noge.
Zanesljivih virov o življenju tega priljubljenega svetnika nimamo. Legendarno poročilo iz 15. stol. pove o njem, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Zgodaj je osirotel, razdal svoje veliko premoženje revežem in se leta 1317 odpravil na božjo pot v Rim. Po Italiji je takrat razsajala kuga, ki so jo zanesli mornarji z Vzhoda. Ljudje so trumoma obolevali in umirali. Rok se je na svoji romarski poti ustavil v več krajih, kjer je stregel kužnim bolnikom. Tudi v Rimu je delal tako in številne je ozdravil tako, da jih je prekrižal. Ko se je vračal domov, je v Piacenzi na severu Italije še sam zbolel. Najprej je ležal med bolniki, potem pa se je mukoma zavlekel v gozd ter se naselil v zapuščeni koči. Tam ga je s pijačo krepčal angel, iz bližnjega gradu pa mu je pes prinašal kruh in meso. Po angelu čudežno ozdravljen, se je Rok vrnil v domače mesto, ki je bilo takrat vpleteno v vojsko s sosedi. Bil je tako spremenjen, da ga nihče ni prepoznal. Sam pa tudi ni hotel povedati kdo je, niti tedaj, ko so ga meščani obdolžili vohunstva in ga zaprli v ječo, kjer je po petih letih umrl 16. avgusta 1327.
Da sveti Rok goduje dan po Marijinem vnebovzetju ni naključje. Ko je bila Marija s telesom vzeta v nebo, so ljudje čutili potrebo po nekomu, priprošnjiku, ki jih bo varoval pred hudimi boleznimi.
Tradicijo romanja na dan svetega Roka je med ljudmi močno prisotna, še vedno jo ohranjajo v številnih župnijah. Danes so k Mariji Pomagaj na Brezje s konjskimi vpregami in konji priromali iz župnije Šenčur. Župnik, g. Urban Kokalj, je v kapeli Marije Pomagaj daroval sveto mašo, zunaj pa je sledil blagoslov konj, konjskih vpreg ter voznikov.
“O sveti Rok,
od slasti bleščijo ti oči,
ki željno dvigaš jih v nebo
hiacinte bele v njih cveto
ko nam kažeš hudo rano,
ki pes jo liže, čisti in hladi”
( Anton Vodnik, Romarska pravljica)
Pripravila: AEF
Fotografije
